Bolezni ščitnice so običajno izid zapletenega medsebojnega učinkovanja genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja, kot so vnos joda, stres in različne okužbe. Nezdravljene bolezni ščitnice lahko vodijo do motenj srčnega ritma, srčnega infarkta, zvišanega holesterola in tudi neplodnosti.
V tej žlezi nastajajo in se izločajo hormoni, ki uravnavajo številne presnovne procese v telesu. Nujni so za rast, razvoj in delovanje vseh organov in tkiv, kot so srce, možgani, mišice, kosti, prebavila, koža in drugi. V povezavi z njo se najpogosteje srečamo s pojmom hipotiroza, kar pomeni pomanjkanje ščitničnih hormonov v telesu; to stanje je povezano s številnimi simptomi, ki nastanejo zaradi upočasnjenih procesov presnove. Zanimivo je, da velikost ščitnice ni povezana s stopnjo hipotiroze.
20 odstotkov
Kako pogoste so bolezni ščitnice in katere so? Specialistka interne in nuklearne medicine doc. dr. Katja Zaletel, dr. med., predstojnica Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana pravi: »Zelo so pogoste tako pri nas kot v svetu. Na območjih, ki so primerljiva s Slovenijo, ima skoraj 20 odstotkov prebivalcev avtoimunsko bolezen ščitnice. Med njimi je daleč najpogostejši hashimotov tiroiditis, poporodni tiroiditis naj bi imelo 5–9 odstotkov žensk v prvem letu po porodu, bazedovka pa je relativno redka bolezen, v Sloveniji letno ugotovimo približno 350 novih primerov na milijon prebivalcev. Nodusi v ščitnici so zelo pogosta najdba, imelo naj bi jih 30–50 odstotkov ljudi. Nekateri so zaradi velikosti dobro tipni, večino pa odkrijemo naključno z ultrazvokom ščitnice ali redkeje z drugimi metodami, kot so računalniška tomografija in pozitronska emisijska tomografija. Lahko so solidni ali cistično degenerirani. Nekateri so avtonomne narave, kar pomeni, da delujejo nenadzorovano in tvorijo čezmerne koncentracije hormonov. Približno od 5 do 10 odstotkov nodusov je sumljivih, na srečo pa je rak ščitnice večinoma zelo dobro ozdravljiva bolezen. Krvavitve v ščitnico, virusna vnetja ščitnice in motnje delovanja ščitnice zaradi obremenitve z jodom ali zaradi učinkovanja nekaterih zdravil so redkejši, zelo redki pa imajo prirojene motnje delovanja ščitnice, ščitnične bolezni zaradi pomanjkanja joda, bakterijsko vnetje ščitnice ali motnje delovanja ščitnice zaradi bolezni hipofize.«
Preverite njeno delovanje
Slovenija ni izjema, populacija je tako kot drugod dovzetna za težave s ščitnico. Kot pravi sogovornica, v Ambulanti za bolezni ščitnice UKC Ljubljana, ki pokriva približno polovico Slovenije, vsako leto obravnavajo približno 5000–6000 novih bolnikov s sumom na bolezen ščitnice. Pri približno 40 odstotkih potrdijo hashimotov tiroditis, skoraj polovica teh potrebuje takojšnje zdravljenje, drugi pa spremljanje. »Zelo pogosti so tudi nodusi v ščitnici, kjer najprej opredelimo njihovo naravo, nato pa se večinoma odločimo za opazovanje, redkeje za operacijo. Bazedovka in avtonomno tkivo sta najpogostejša vzroka za prekomerno delovanje ščitnice, ki običajno zahtevata čim prejšnje zdravljenje. V zadnjih letih ugotavljamo, da je neredko vzrok za napotitev v ščitnično ambulanto tudi neustrezen rezultat laboratorijskih meritev ščitničnih hormonov. Med razlogi, ki smo jih doslej prepoznali, sta predvsem prezgodnja ura odvzema krvi in neustrezna kakovost uporabljene laboratorijske metode za določevanje koncentracij hormonov, kar je ob nekritičnem uvajanju različnih laboratorijskih metod brez ocene njihove klinične ustreznosti in kakovosti vse večji problem,« pove Zaletelova. Med znake, ki bi lahko opozarjali na ščitnično bolezen, zanesljivo spada oteklina spredaj spodaj na vratu in tisti, ki so povezani s pomanjkanjem ali presežkom ščitničnih hormonov, a ti so žal dokaj neznačilni in so lahko tudi odraz neščitničnih bolezni. To so na primer utrujenost, slabša koncentracija, otekanje, suha koža in slabša prebava pri zmanjšanjem delovanju ali slabša zmogljivost, nemir, hujšanje, tresenje, razbijanje srca in pospešena prebava pri čezmernem delovanju. Delovanje ščitnice je smiselno preveriti tudi ob zvišani koncentraciji krvnih maščob, motnjah srčnega ritma, osteoporozi ali težavah z zanositvijo.
Nujno potreben jod
Ščitnica za svoje delovanje potrebuje jod, ustrezen vnos tega zagotovimo z uživanjem jodirane soli. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi odrasel človek zaužil okrog 150 mikrogramov joda na dan, med nosečnostjo in dojenjem ženskam priporočajo okrog 250 mikrogramov. »Stroka ne priporoča redne uporabe nejodiranih soli, na primer himalajske, saj ne zagotavljajo zadostnega vnosa joda. Na težavo vnosa joda moramo misliti tudi ob ekstremnih načinih prehranjevanja brez vnosa soli, na primer ob uživanju izključno presne prehrane. Ob zmanjšanem vnosu joda se ščitnica poveča, poveča se tveganje za nastanek in rast nodusov, tvorba ščitničnih hormonov pa se zmanjša. Niti prekomeren vnos joda ni povsem varen, saj lahko povzroči nastanek ali poslabšanje avtoimunskih bolezni ščitnice ter motenj delovanja ščitnice zaradi presežka joda. Priporočamo previdnost pri uporabi multivitaminskih preparatov, prehranskih dodatkov, preparatov morskih alg ali celo kombinacije različnih preparatov, ki vsebujejo jod. Nekateri preparati, na primer lugolova raztopina z visoko vsebnostjo joda, povzročajo zdravju škodljive posledice, zato so strokovnjaki že večkrat opozorili na zavajajoče oglaševanje te raztopine in njenih 'čudežnih učinkov', uživanje te raztopine brez medicinske indikacije pa absolutno odsvetujemo,« sklene doc. dr. Katja Zaletel.
| Presejalno testiranje Ščitnični hormoni so nujno potrebni za rast in razvoj ploda in otroka, v vseh življenjskih obdobjih pa za uravnavanje številnih presnovnih procesov v telesu. Njihovo pomanjkanje v zgodnjem življenjskem obdobju je povezano s slabšim intelektualnim razvojem, v skrajnem primeru je izid hudega pomanjkanja lahko stanje telesne in duševne manjrazvitosti. Zato že skoraj 40 let v Sloveniji poteka presejalno testiranje novorojenčkov, pri katerih z meritvijo koncentracije TSH tretji dan po rojstvu morebitno pomanjkanje ščitničnih hormonov odkrijejo dovolj zgodaj, da s pravočasnim zdravljenjem preprečijo nepopravljive posledice. Tako pomanjkanje kot presežek ščitničnih hormonov povzročita motnje v delovanju različnih tkiv in organov, na primer srca, možganov, prebavil, dihal, kosti in mišic ali rodil, neprepoznana in nezdravljena ščitnična bolezen pa je za bolnika v obeh primerih lahko usodna. |
