Nevarno izogibanje jodu

Naloga ščitnice je tvorba hormonov, ki med drugim vplivajo na delovanje srca in črevesja, mišic, kosti, presnovo maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin, vplivajo na telesni razvoj, predvsem možganov, in tudi na razpoloženje. Da bi ščitnica normalno delovala, potrebuje jod. Glavni znak za njegovo pomanjkanje je golšavost, če joda ne dobimo dovolj, pa se lahko pojavijo še občutki anksioznosti in depresije, fizični simptomi so lahko še suha in luskava koža, utrujenost, težave z zaprtostjo, pridobivanje telesne teže, zmanjšana plodnost in drugi. Pomanjkanje joda zelo prizadene otroke, kaže se v nepravilnostih v razvoju in mentalni zaostalosti.

Je nejodirana sol 
bolj zdrava?

Ker vnos tega hranila težko uravnavamo, ga zagotavljamo z uživanjem jodirane kuhinjske soli. Jodiranje kuhinjske soli je v Sloveniji zakonsko urejeno in velja za enega najuspešnejših javnozdravstvenih ukrepov za zagotovitev ustrezne preskrbljenosti prebivalstva z jodom. Stroka namreč odsvetuje uporabo premalo jodiranih ali nejodiranih soli, ki se pogosto znajdejo na naših trgovskih policah, kupci pa jih pogosto kupujejo – kot menda bolj zdravo različico.

Inštitut za nutricionistiko je opravil raziskavo – rezultati so bili objavljeni v ugledni znanstveni reviji Nutrients – v sklopu izvajanja javnega raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje, ki ga financira javna agencija za raziskovalno dejavnost. Raziskovalni program vodi Inštitut za nutricionistiko, v njem pa sodelujejo še Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in Visoka šola za storitve v Ljubljani. Da bi ugotovili obseg jodiranja soli, so izvedli sistematičen popis jedilne soli, ki se prodaja v Sloveniji, in ovrednotili obseg njenega jodiranja.

Doc. dr. Katja Žmitek, raziskovalka na Inštitutu za nutricionistiko: »Med 71 različnimi vzorci jedilne soli je bilo kar več kot 40 odstotkov vzorcev nejodirane, med njimi so prevladovale predvsem različne kamene soli, na primer himalajska sol (16 vzorcev). Naše podatke smo povezali z rezultati kemijskih analiz monitoringa kakovosti soli, ki ga je izvedla Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, in ugotovili, da nejodirana sol v povprečju vsebuje približno sedemkrat manj joda od jodirane.« Ugotovili so še, da je večina prodane soli sicer še jodirane, da pa veliko vzorcev nejodirane soli kaže na obstoj dobro razvitega nišnega tržišča za nejodirano sol.

Zavajajoče informacije

Problem zagotavljanja dolgoročne preskrbljenosti prebivalstva so tudi zavajajoče ali napačne informacije v povezavi z jodiranjem soli, zlasti na internetu in med skupinami ljudi z alternativnimi načini prehranjevanja. »Ob ozaveščanju prebivalstva se prav na področju jodiranja soli srečujemo z veliko neresničnimi miti in prepričanji. Eno takšnih je, da jodiranje soli ni več potrebno, ker endemske golšavosti v Sloveniji skorajda ni več. To ne drži, saj smo to bolezen omejili prav z jodiranjem soli, ob ponovnem zmanjšanju vnosa joda pa bi se spet pojavila. Pojavljajo se tudi navedbe, da je himalajska sol že sama odličen vir joda, hkrati pa vir številnih drugih mineralov. Nič od tega ne drži, analize so pokazale, da nejodirana kamena snov, četudi prihaja s Himalaje in iz Tibeta, joda praktično ne vsebuje. Tudi vsebnost drugih mineralov v takšni soli, razen seveda natrija, je z vidika prehranskih potreb človeka nepomembna. V javnosti kroži tudi napačno prepričanje, da je nerafinirana morska sol dober vir joda. Morska sol ga sicer res vsebuje več kot kamena, vendar dosti manj, kot pa se ga dodaja z jodiranjem. To seveda ne pomeni, da nejodirana sol ne sme biti sestavni del naše prehrane, pomeni pa, da se jo lahko uporablja predvsem kot občasen dodatek, ne pa kot izključni vir soli v prehrani. Nekatere vrste soli, npr. solni cvet iz Piranskih solin, veljajo za posebno kulinarično specialiteto, kar ni nič narobe, jasno pa je, da takšne specialne soli niso namenjene kuhanju oziroma pripravi osnovnih živil, kot je kruh,« pravi doc. dr. Igor Pravst, vodja raziskovalne skupine Prehrana in javno zdravje na Inštitutu za nutricionistiko.

Za optimalen razvoj

Doc. dr. Katja Zaletel, predstojnica Klinike za nuklearno medicino na UKC Ljubljana, pojasnjuje, da je bila še v prvi polovici prejšnjega stoletja golšavost zaradi pomanjkanja joda v Sloveniji izjemno razširjena: »Ključna ukrepa za obvladovanje bolezni, ki so jo ugotavljali pri kar 60 odstotkih otrok, sta bila prav uvedba obveznega jodiranja soli leta 1953 in povišanje stopnje jodiranja v letu 1999. Po letu 1999 smo ugotavljali številne ugodne učinke ustreznega vnosa joda. Pojavnost golše se je izrazito zmanjšala, pri otrocih znaša le odstotek, nekatere oblike povečanega delovanja ščitnice imajo ugodnejši potek, pojavnost najbolj nevarne oblike raka ščitnice se je zmanjšala kar za tretjino. Žal pa se v klinični praksi še vedno srečujemo tudi s hudimi zdravstvenimi zapleti pri posameznikih, ki se načrtno izogibajo vnosu jodirane soli.« Izr. prof. dr. Simona Gaberšček s Klinike za nuklearno medicino na UKC Ljubljana dodaja: »Zelo pomembno je tudi zavedanje, da lahko nosečnice in doječe matere z uporabo jodirane soli zagotovijo plodu oziroma dojenčku ustrezno preskrbo z jodom za tvorbo ščitničnih hormonov in s tem optimalen razvoj.«

Priporočeni dnevni vnos joda za otroka, starega od enega do štirih let, je 100 mikrogramov, beremo na spletni strani Inštituta za nutricionistiko, za otroke od 10 do 13 let 180 mikrogramov, za odrasle od 15 do 51 let 200 mikrogramov, ljudi nad 51 let pa 180 mikrogramov.

Sol mora biti jodirana, se strinjajo strokovnjaki, a pozor – ne pretiravajte z njeno uporabo, češ, saj so rekli, da je zdrava! Ni, če solite pretirano. Visok vnos soli je namreč povezan s povišanjem krvnega tlaka in je dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni. Priporoča se 5 gramov soli, povprečni vnos soli pri odraslih prebivalcih Slovenije pa je več kot 12 gramov!

Hrana, bogata z jodom

Dober vir joda je morska hrana – sardine, losos, raki, školjke in alge: v zadnjih je joda največ. Vsebuje ga tudi sadje, na primer ananas, kokos, jagode, marelice, mango, tudi zelenjava – česen, soja, špinača, buča; dobimo ga tudi s kuhanimi jajci in mlečnimi izdelki. Vsebnost joda v hrani je lahko odvisna od načina priprave živil; pri kuhanju se vsebnost joda zmanjša za približno 58 odstotkov, pri peki in cvrtju pa za približno 20 odstotkov. Ob ozaveščanju prebivalstva se prav na področju jodiranja soli srečujemo z veliko neresničnimi miti in prepričanji.