Neuspela nosečnost boleča preizkušnja

Za zdravstveno osebje je sporočanje slabe novice (o smrti ali nepravilnosti pri plodu) zelo stresno in težko, zato so priporočila, ki jih je ob tem dobro upoštevati, več kot dobrodošla. Avtorice obeh zloženk (Lucija Pavše, univ. dipl. psih., Megie Krajnc, mag. psih., doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, spec. klin. psih., in doc. dr. Nataša Tul Mandić, spec. gin. in por.) pravijo, da izguba – ne glede na trajanje nosečnosti – za mame in očete pomeni izgubo načrtov in sanj za prihodnost, ki so jih imeli nekateri že pred zanositvijo, ter da se vez staršev s plodom vzpostavi že med nosečnostjo, zato je par treba obravnavati kot mater in očeta, ki sta izgubila otroka. Novico jima je treba sporočiti osebno, sočutno in v okolju, ki ponuja zasebnost in mir. Izjave, kot npr. »saj sta še mlada, čez tri mesece lahko znova poskusite zanositi« ali »bodite srečni, da imate doma živega in zdravega otroka«, niso primerne, opozarjajo. Starši se na novico odzovejo različno – nekateri so zaradi šoka otopeli, zmedeni ali se vedejo, kot da se ni nič zgodilo, drugi so izrazito potrti, jezni, žalostni. Ne glede na odziv naj čutijo podporo in razumevanje.

Še nedavno je veljalo prepričanje, da je treba žalujoče starše čim manj spominjati na umrli plod/otroka, saj jim bo tako manj hudo. Iz tega prepričanja se ni omogočalo slovesa od njega, doma so še pred prihodom staršev vse otrokove stvari odstranili, ženski pa se je svetovala čim prejšnja zanositev. Danes vemo, da je to prepričanje napačno, sporočajo strokovnjakinje. Že v porodnišnici jim je treba omogočiti dostojno slovo, ki je izjemno pomembno za nadaljnje žalovanje. Dolžina nosečnosti ne sme biti merilo za presojanje njihovih potreb, za otrokom žalujejo ne glede na njegovo starost ob smrti. Večina staršev ne pozna načinov slovesa oziroma se ne zaveda pomena slovesa, zato jim je treba tudi to ustrezno predstaviti in seveda spoštovati njihovo odločitev. Otroka lahko pogledajo, pobožajo, vzamejo v naročje, fotografirajo, dobijo odtis njegovega stopala, zapestnico, podatke o dolžini, teži, pramen las, lahko ga poimenujejo. Povedati jim je treba tudi za možnost skupinskega in individualnega pokopa. Neka mamica, ki je izgubila sinčka, pravi, da sta z možem zelo hvaležna babici, ki ju je spodbudila, da »si svojega sina pogledava, se od njega posloviva in ga fotografirava. Brez njene spodbude tega ne bi storila, kar bi danes zagotovo obžalovala.«

Žalovanje je zdravilo

Izguba ploda oziroma otroka med nosečnostjo (zaradi spontanega splava ali umetne prekinitve nosečnosti po ugotovljeni razvojni nepravilnosti), med porodom ali kmalu po njem je za starše ena najtežjih preizkušenj. Avtorice priročnikov poudarjajo, da je žalost, ki jo občutijo ob izgubi, pogosto globlja in traja dlje, kot pričakuje večina ljudi. Žalovanje je proces, ki je naravni odziv na izgubo. Zelo pomembno je, da jim ga priznajo tako zdravstveni delavci kot svojci oziroma okolica. Ženska se na izgubo otroka odzove bolj intenzivno kot moški in tudi žaluje dlje, kar pa ne pomeni, da očeta smrt ne prizadene in da mu je vseeno za partnerico. Pomembno je, ugotavljajo psihologinje in zdravnica, da se pogovarjata o občutkih, pričakovanjih, prepričanjih, dvomih. Dobra komunikacija preprečuje napačne razlage odzivov drugega in zmanjša verjetnost za partnerske težave.

V zloženki Gnezdo brez ptičkov so se posvetile tudi odzivom sorojencev, sorodnikov in prijateljev. Otroci, ki so vedeli za nosečnost, imajo pravico do jasnih in razumljivih informacij. Odziv otroka je seveda odvisen predvsem od njegove starosti. Psihologinja Lucija Pavše, ki ima največ zaslug za vsebino zloženk, ugotavlja, da je smrt ploda oziroma otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu še vedno tabu in da se o tem še zmeraj premalo in redko govori. Ljudje zato velikokrat ne vedo, kako naj se vedejo, kaj naj rečejo, kaj naj storijo. »Pogosto v okolici velja prepričanje, da je bolje, da se staršev ne sprašuje po počutju ali otroku, saj bodo zaradi tega še bolj vznemirjeni. Ljudje pogosto menijo, da jim morajo dati nasvete, jih spraviti v dobro voljo ter jim na ta način odvzeti bolečino. Seveda so to napačna prepričanja. Žalujočim staršem veliko pomeni, če se omenja njihovega otroka, saj zanje to pomeni, da drugi priznavajo njegov obstoj. Drugi jim lahko najbolje pomagajo tako, da pokažejo sočutje, jih poslušajo in se pogovarjajo z njimi. S pripovedovanjem zgodbe o izgubi starši obujajo spomine na svojega otroka, kar je nujno potrebno za proces žalovanja.«