V Evropi je približno 15 odstotkov parov neplodnih, njihovo število se povečuje zaradi odlaganja starševstva na poznejšo dobo in debelosti, ponekod tudi zaradi spolno prenosljivih bolezni. Tudi v Sloveniji se pari vse pozneje odločajo za družino, in kot pojasnjuje prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal, dr. med., predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo UKC Ljubljana, se nevarno približujemo že materinemu 30. letu.
»Pare spodbujamo, da se za otroka odločijo vsaj do 35. leta, po tej starosti plodnost namreč upada, po 40. pa se zgodijo samo še sporadični primeri nosečnosti. Prej ko odkrijemo neplodnost in se začnemo z njo ukvarjati, boljše rezultate lahko pričakujemo,« poudari sogovornica in pristavi, da na kliničnem oddelku za reprodukcijo pomagajo celostno in komplementarno, torej z zdravili, kirurškimi postopki in zunajtelesno oploditvijo: »Težko je oceniti, koliko parov prosi za pomoč, ker prihajajo prek različnih ambulant, lahko pa rečem, da na ginekološki kliniki v Ljubljani vsako leto opravimo okoli 700 do 800 operacij zaradi neplodnosti in 1400 postopkov zunajtelesne oploditve.«
V Sloveniji se po postopkih zunajtelesne oploditve rodi nekaj več kot štiri odstotke otrok, kar nas uvršča v sam evropski vrh, neposredno za Dansko. Že leta 1982 smo ustanovili skupino za zunajtelesno oploditev, leto pozneje nam je uspela prva nosečnost, a se je žal končala s splavom, 1984. pa sta nas razveselili prvi dvojčici. Od takrat smo dosegli zavidljive rezultate: rodilo se je že 13.000 otrok, v zadnjih desetih letih se število postopkov povečuje. Med ženskami, mlajšimi od 38 let, rodi vsaka druga, med starejšimi od 38 let pa vsaka četrta. Kot pojasnjuje prof. dr. Vrtačnik Bokalova, je ključno, da ženske ponavljajo postopke, zato je pomembno, da so ti čim krajši in kar se da prijazni.
Zunajtelesna oploditev poteka v dveh delih, kliničnem in laboratorijskem: »Ko par vstopi v postopek, ženska dobi hormonske injekcije, naučimo jo, kako si jih aplicira sama, oziroma naučimo partnerja. Opravimo potrebne ultrazvočne preiskave, med katerimi pogledamo, koliko foliklov je zraslo v vsakem jajčniku in koliko so veliki. Ko dosežejo kritično velikost, skozi nožnico opravimo aspiracijo foliklov pod kontrolo ultrazvoka, s sondo, na katero namestimo vodilo z iglo. Sledi laboratorijski del, kjer foliklovo tekočino pregledajo embriologi in poiščejo jajčne celice ter jih oplodijo s semenom partnerja. Ko se razvijejo zarodki, jih vrnemo v materino telo tretji ali peti dan po aspiraciji foliklov, ko se ginekolog in embriolog uskladita, kaj je najbolje. Vsakemu paru vedno točno razložimo, kaj se je dogajalo v laboratoriju in katera možnost je najbolj optimalna; vse jajčne celice se ne oplodijo in tudi vsi zarodki niso enako kakovostni.« Izjemnega pomena je, da so postopki hitri: »Nima smisla čakati, saj ženski minevajo leta, hkrati pa so postopki velika psihična obremenitev. Na vstop v obravnavo neplodnosti je treba čakati največ od dva do tri mesece. Kako bo potekal postopek, je odvisno od vzroka neplodnosti: najprej analiziramo seme, in če je razlog za neplodnost pri moškem, pri ženski pregledamo samo hormone v krvi in naredimo ultrazvočni pregled rodil. Če so pri ženski prisotne še katere druge bolezni, čim prej opravimo preostalo diagnostiko in ustrezno odpravimo še te vzroke neplodnosti. Če so potrebni kirurški posegi, jih opravimo čim prej.« Kratki protokoli so izjemno pomembni pri onkoloških bolnicah, ki potrebujejo zdravljenje s kemoterapijo ali radioterapijo, saj omogočajo, da na kliniki za reprodukcijo pridobijo jajčne celice ali zarodke, ki jih zamrznejo in shranijo za poznejši čas.
Pri nas je dovoljeno naenkrat vstaviti tri zarodke, a slovenski strokovnjaki vstavljajo največ po dva, da se izognejo mnogoplodni nosečnosti, pojasnjuje sogovornica: »Ta je mnogo slabša za mamo tako v času nosečnosti kot ob porodu. V zadnjem času, ko so se zelo izpopolnile laboratorijske metode in bolje prepoznavamo visokokvalitetne zarodke, pri mladih mamicah, ko obstaja velika verjetnost za dvojčke, vračamo po en zarodek, pri starejših pacientkah pa po dva. Res je, da je stopnja nosečnosti boljša, če vstaviš več zarodkov, a to je mnogo manj strokovno. Še vedno je sicer šestnajst odstotkov nosečnosti po zunajtelesni oploditvi mnogoplodnih, a si prizadevamo delež še zmanjšati.«
Slovenija je pri reproduktivni medicini izjemno spodbudna država: neplodnim parom je na voljo kar šest postopkov za prvo rojstvo in po štiri za vsako naslednje, je zadovoljna prof. dr. Vrtačnik Bokalova: »Le še Izrael je velikodušnejši, saj tam ni nobenih omejitev. Pri nas vse postopke pokriva zavarovanje, le nove metode IMSI, s katero obravnavamo posebne primere moške neplodnosti, pri kateri semenčice gledamo pod 6000-kratno povečavo ter iščemo najboljše, ni v zavarovalniškem programu. Če obstaja utemeljena medicinska indikacija, lahko opravimo še več postopkov, odklonimo pa ženske, starejše od 43 let, tudi če so samoplačnice. Številne analize kažejo, da so postopki pri starejših prepogosto neuspešni, delamo pa v interesu stroke in para, ne denarja. Zavrnili bi tudi pare, pri katerih bi bila ovira res huda bolezen, a je medicina danes tako napredna, da se to zgodi zelo, zelo redko.« V darovalske postopke vključijo tiste ženske, ki nimajo jajčnih celic, po navadi zaradi prezgodnje odpovedi jajčnikov, moške, ki nimajo semenčic, in tiste, ki imajo nekatere genetske bolezni. »Ljudje, ki se odločajo za darovanje spolnih celic, morajo biti na to zelo dobro pripravljeni: prav zato k temu nikoli nikogar ne nagovarjamo, to mora biti povsem svobodna altruistična odločitev. Ko daruješ kri, nekomu pomagaš in je zadeva zaključena; ko daruješ genetski material, nekaj za teboj ostane,« sklene sogovornica.