Neozdravljivo bolni umirajo v oazi miru

Letos mineva 20 let, odkar je priznana onkologinja Metka Klevišar zbrala skupino somišljenikov, s katerimi si je prizadevala, da bi ljudje živeli in umirali s človeškim dostojanstvom. O njihovih željah in delu se je hitro razvedelo po vsej državi in leta 1995 so ustanovili Slovensko društvo hospic, ki je najprej zaživelo v Ljubljani, leto pozneje še v Mariboru, v večjih krajih pa so nastali odbori prostovoljcev. »Danes je v Sloveniji 115 skrbno izbranih in usposobljenih prostovoljcev, ki delajo večinoma v osnovnem programu društva – spremljajo hudo bolne in njihove svojce na domu. Ponujajo tudi laično oporo bolnikom v hiši hospic, pomoč pri osnovni negi, delajo z žalujočimi svojci, tako odraslimi kot otroki, kar je že posebno zahtevno, poprimejo za vsa administrativna in tehnična dela, sodelujejo pri izobraževanju novih prostovoljcev, organizaciji predstavitev poslanstva hospica. So neprecenljivi in zelo dragoceni,« je povedala vodja hiše in predsednica društva Tatjana Fink, univ. dipl. sociologinja, ki se že leta trudi, da bi imeli vsi ljudje možnost ta svet zapustiti dostojno in v krogu najbližjih.

Premalo denarja

»Pristojna ministrstva se strinjajo, da je naše poslanstvo izjemno koristno in pomembno za vse državljane, nad hišo hospic so navdušeni in večkrat so že dejali, da bi morala postati center za dodatno usposabljanje vseh, ki se pri svojem delu srečujejo z neozdravljivo bolnimi.« A priznanje, da je njihovo delo nacionalnega pomena, ni dovolj. Za nemoteno delovanje zdravstvene oskrbe v hiši hospic v Ljubljani, ki je namenjena vsem Slovencem, bi potrebovali od 400.000 do 450.000 evrov na leto, a zavod za zdravstveno zavarovanje na podlagi koncesije plačuje le štiri dipl. medicinske sestre v mariborskem in ljubljanskem odboru društva in nikogar v hiši hospica! »Za hišo največ prispeva Mestna občina Ljubljana, ki nam vsako leto nameni 30.000 evrov, zato je razumljivo, da smo ves čas tik pred zaprtjem, saj komaj preživimo. Večino denarja smo primorani dobiti po drugih poteh – s prošnjami podjetjem, različnim organizacijam doma in v tujini in posameznikom za pomoč. Veliko ljudi, ki verjamejo v plemenitost našega dela, nam samoiniciativno podari denar. Med njimi so tako svojci umrlih in čisto običajni državljani kot samostojni podjetniki, velika podjetja in znane osebnosti iz vse Slovenije, a zaradi gospodarske krize je nakazil vedno manj. Lani smo z donacijami zbrali 220.000 evrov. Poudariti moram, da je za uporabnike (umirajoče in svojce na domu ter pozneje žalujoče) pomoč popolnoma zastonj, v hiši hospic bolnikom za dnevno oskrbo, ne glede na njeno zahtevnost, zaračunamo 26,67 evra, psihosocialna in duhovna podpora pa sta brezplačni. Prispevki uporabnikov hiše tako znašajo le 28 odstotkov prihodkov,« je težave povzela sogovornica.

Hiša življenja

Čeprav v dvanajstih velikih, svetlih, prijetno urejenih sobah hiše hospic v Ljubljani ležijo neozdravljivo bolni ljudje, med njimi je največ onkoloških bolnikov, ki jim medicina ne more več pomagati in ki vedo, da je pred njimi verjetno še največ šest mesecev življenja, predsednica društva o njej ne govori kot o hiši umiranja. »Naša hiša je oaza miru. Zavedamo se, da je življenje velika vrednota, zato se zelo trudimo čim bolj prilagoditi vsakemu bolniku posebej in mu omogočiti, da do konca živi kar se le da polno, kakovostno, umirjeno in dostojno. Svojci so vedno dobrodošli, najbližji lahko ob bolniku tudi prespi. Pri nas je velik poudarek na iskreni in resnični prisotnosti ob človeku, poleg lajšanja motečih simptomov in bolečin veliko pozornosti namenjamo njegovim čustvenim in duhovnim potrebam. Za naše varovance z veliko srčnostjo skrbijo medicinske sestre, zdravnik specialist, socialni delavec, dušebrižnik, gospodinja, prostovoljci, po potrebi umetnostni terapevt, dietetik, duhovnik pa še kdo.«

Med prostovoljci je veliko takšnih, ki jim je društvo hospic stalo ob strani, ko so se sami soočali z izgubo bližnjega. Marko Škrajnar iz Ljubljane je pred šestimi leti v dveh mesecih izgubil ženo. Takrat se mu je podrl svet, a ob pomoči hospica je sčasoma začel živeti na novo in danes je vodja prostovoljcev ljubljanskega odbora društva. »Ko si v stiski, opora prostovoljcev, ki nudijo brezpogojno ljubezen, ogromno pomeni. Odločil sem se, da bom tudi sam spremljal žalujoče, saj dobro vem, kaj doživljajo. Pomagati, tudi če nisi viden, je veliko zadovoljstvo,« iskreno priznava.

»Umiranje kot naravno zaključevanje kroga življenja ni samo medicinski proces, pač pa tudi čas urejanja in zaključevanja odnosov do sebe, bližnjih, skupnosti, sveta, Boga, zato je celostni pristop tako zelo pomemben. Pri nas boste srečali tudi notarja, odvetnika, bančnega uslužbenca, ki umirajočemu na njegovo željo pomaga urediti pomembne uradne zadeve,« razlaga Tatjana Fink. Sprejemni postopek v hišo hospic je preprost, a večini je težko prestopiti njen prag. »Vseliti se v našo stavbo pomeni priznati si, da se življenje začenja iztekati. Sprejem seveda še ne pomeni, da bo človek v kratkem umrl. Nekajkrat se je zgodilo, da so k nam pripeljali bolnika iz bližnje bolnišnice z rešilnim avtomobilom s pomislekom, ali bo sploh preživel prevoz, pa si je pri nas zaradi dobre oskrbe opomogel in po nekaj mesecih odšel domov. Tudi zaradi takih čudežev trdimo, da je to hiša življenja.«