Neizpolnjene čustvene potrebe prevladujejo nad intelektom

Podobne nasvete o tem, kateri telesni deli so najbolj primerni za tepež, sicer pogosto slišimo od povprečno nerazsvetljenih zagovornikov telesnega kaznovanja otrok: »Le po riti ga je treba, ne sme se ga po glavi itd.« (Medtem ko se klofuta kljub vsemu tolerira.) »Pametnih« nasvetov je še vedno presenetljivo veliko. Jasna opozorila Sveta Evrope, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropska socialna listina in pri nas leta 2008 uvedeni zakon o preprečevanju nasilja v družini, da je vsak tepež šibkejšega od sebe škodljiv in da ne obstaja nič takega, kar bi imenovali »vzgojni tepež«, pa ne bi bilo hkrati telesno nasilje, očitno ne pomagajo veliko pri hitrejšem preseganju škodljivih ponotranjenih prepričanj v ljudeh. To pa ne pomeni, da se ne bodo postopoma spreminjala, čeprav je odpor še močen. Pred dobrimi dvajsetimi ali tridesetimi leti je bilo npr. popolnoma sprejemljivo, da so učitelji kdaj katerega učenca pretepli v šoli in da starši v večini niso zaščitili svojih otrok, zdaj pa je ta praksa dokončno preživeta. Jasno je, če je pretepanje otrok v družinah veljalo dolga stoletja za samoumevno, da tega ni mogoče preseči le v nekaj letih ali desetletjih. Postopno se bosta vsekakor spremenili prepričanje in ravnanje ljudi tudi na tem področju, kar pa ni preprosto, saj po večini živijo svoje življenje brez pravega zavedanja, da prenašajo škodljive prakse avtomatično iz lastnih matičnih družin, kjer so bili sami deležni tepeža in drugih škodljivih samoumevnih načinov.

Milivojević propagira tepež

Kako globoko je ponotranjeno in samoumevno škodljivo nasilno ravnanje z otroki, kaže primer, da lahko nekdo, ki se ima za psihoterapevta (kot Zoran Milivojević na posvetu o vlogi žrtve in storilca na Brdu, 4. in 5. aprila 2013, ki je bil namenjen tožilcem in policistom), z vso resnostjo predava o nujnosti telesnega kaznovanja otrok, ki naj bi bilo izraz avtoritete. Pri tem gre čisto v tehnično sadistične detajle, kot: »s celo dlanjo in prsti tam, kjer je debela koža na telesu otroka«; »možna je tudi uporaba stepalnika ali pasu, ki pa mora imeti enako jakost kot roka«; in podobne brezčutne nesmisle brez vsake podlage in razumne razlage: pretepanje otroka pred 12. mesecem je zloraba, po 12. letu pa tudi ni več priporočljivo« (zakaj le?). Sadizem napotkov je v tem, ker ne gre le za toleriranje občasnega tepeža v afektu (kar je človeško, čeprav je napaka), temveč za priporočanje stalnega, metodičnega, čustveno hladnega in brezčutnega telesnega kaznovanja otroka. Brez vsakega dvoma so ti napotki arhaični ostanki strupene pedagogike in so, z današnje perspektive, nekaj podobnega, kot če bi trdili, da je pod določenimi pogoji spolna zloraba otrok od duhovnika, starša ali družinskega prijatelja normalna, sprejemljiva in celo koristna. To je tudi nekaj podobnega, kot če bi trdili, da je bil holokavst na določen način koristen za človeštvo, ker je zmanjšal število svetovnega prebivalstva, sploh Judov (zanikovalcev holokavsta je še vedno veliko). Morda bo nekoč kdo neovirano javno povedal tudi, da je Hitler naredil veliko koristnega za svet. Ali pa da je Milošević naredil veliko dobrega za srbski narod. Poznamo zgodovinske primere ljudi, ki so dali hipokratovo prisego pomoči, pa so potem postali izvajalci zla (npr. Mengele je bil zdravnik, Karadžić je bil psihiater). V zgodovini so zagovorniki zla vedno računali na človeško pasivnost, strah in lenobo, da so lahko širili svojo demagogijo. V splošno sprejetih, ponotranjenih prepričanjih ljudi je vedno dovolj potencialno destruktivne energije, ki jo lahko po potrebi izrabi trenutna ideologija.

Ne spomni se več

Milivojević sicer prizna, da ga je kot otroka pogosto tepel oče, čeprav se tega, kako se je takrat počutil (ponižanega in jeznega), ne spomni več. Izgubil je stik s svojimi čustvi, kar je značilnost vseh odraslih, ki prenašajo zlorabe iz lastnega otroštva na nove generacije. Značilno, a nadvse škodljivo je, da jih niti ne spoznajo in priznajo kot zlorabe. Po pisanju novinarke je po predavanju o vzgojni koristnosti pretepanja nastala smrtna tišina kot posledica šoka, ki so ga poslušalci doživeli ob predavateljevih blodnjah. Torej so ljudje dobro čutili, da je nekaj narobe s tem, da jim nekdo, ki naj bi bil strokovna avtoriteta, predava srhljive neumnosti. Malo pa je bilo takih, ki so se resnično močno odzvali (pa bi se morali), le Maja Platz iz društva SOS telefon je javno izrazila svoje ogorčenje. Kaj pa vsi drugi strokovnjaki? Morda je bila Vlasta Nussdorfer malo bolj odločna (do uporabe sile nad šibkejšim nima tolerance), društvi tožilcev in policistov sicer nista odobravali telesnega kaznovanja, niso pa se izrazito ogorčeno odzvali na abotnosti, ki so jih slišali. Pa bi se morali. Predstavnica društva tožilcev, Mirjam Kline, je celo posula še malo soli na rano s tem, ko je povedala, da vsaka klofuta še ni kaznivo dejanje. Seveda ena klofuta ni kaznivo dejanje, to pa ne pomeni, da je etično in drugače sprejemljiva, in nadvse čudno je, da predsednica društva tožilcev, ki bi morali biti varuhi otrok pred trpinčenjem, tako ravnanje tolerira. Ali je klofuta kaznivo dejanje, je odvisno tudi od tega, koliko zadeve resno vzamemo (vemo, če kdo klofne odraslega, ga ima ta pravico tožiti). Na Švedskem lahko to sami preverite tako, da v javnosti udarite svojega otroka, in če vas pri dejanju opazi policija, boste zagotovo obedovali v zaporu.

Slepa pega

Ta primer kaže na to, da je lahko oseba sicer inteligentna in ima veliko znanja, pa vendar ima popolno slepo pego na lastnem čustvenem področju. Postavlja se mi vprašanje: ali lahko psihoterapevt s čustveno slepo pego iz lastne otroške preteklosti resnično pomaga nekomu v duševni stiski. Še enkrat kot že tolikokrat se je pokazalo, da naše (neizpolnjene) otroške čustvene potrebe prevladujejo nad intelektom. Mi ne zmoremo videti mimo ali iznad svojih potreb, ne glede na to, koliko smo pametni. Tudi psihoterapevt zato ne zmore uvideti, da je vsako telesno kaznovanje hkrati telesno nasilje in da so njegovi poskusi narediti razliko med vzgojnim in nevzgojnim tepežem čista subjektivna racionalizacija, s katero skuša zanikati nasilje in trpljenje v lastnem otroštvu, ki ga je moral prenašati. Ker se s tem ni nikoli soočil, nikoli zavestno obsodil očetovega nasilja, ga zdaj skuša celo zagovarjati kot dobro vzgojno sredstvo in s tem predajati strupeno dediščino lastne vzgoje na vse otroke. Ni mu jasno, da udarci ne morejo biti nikoli dobri, posebno če jih deliš šibkejšim od sebe, in da udarci, kakršni koli, ustvarjajo vrline sužnjev, in ne svobodnih ljudi. Nasilna avtoriteta, ki jo je predstavljal npr. Milošević, ki je svoj narod popeljal v totalno bedo in samouničenje, je uničujoča avtoriteta, ki je bila z ubogljivostjo »očetu naroda« pripravljena delati grozote, ki jih človeška domišljija ne more niti zaobjeti. Podobno je Hitler s svojim ravnanjem pokazal vsemu svetu, kako je z njim kot otrokom ravnal oče: uničujoče, neusmiljeno, bahavo, perverzno, samovšečno, kratkovidno, brezčutno in bedasto. Če ne bi v nemških in srbskih družinah (ne samo pri teh dveh narodih) prevladoval strog režim vzgojnopatriarhalne strahovlade, ki se je utrjevala z udarci, ne bi nikoli cele množice ljudi ovc sledile takim norcem, ki jih na koncu vedno peljejo v propad. Vsak brezvesten tiran (Stalin, Mussolini, Idi Amin, Husein itd.) vpreže izrinjene bojazni otrok, ki so jih nekoč pretepali, otrok, ki očetov nikoli niso smeli obsojati in jih še danes ne morejo, in so jim kljub preživetim mukam še vedno zvesti. Marsikateri psihoterapevt, ki hoče pomagati drugim ljudem v stiski, je sam ostal le majhen deček, ki še vedno upa, da bo nekoč spremenil svojega očeta tirana v ljubečega očeta, ki mu je ostal nepreklicno zvest. V najslabšem primeru celo sam propagira sadizem in mu tudi nikoli ne bo jasno, da pretepanje, v kateri koli obliki in s katerim koli namenom, ni in nikdar ne more biti združeno z ljubeznijo. Kot bi rekla Alice Miller: »Vsak udarec ali klofuta malo bolj zapre srce.« Nasilje in ljubezen ne gresta z roko v roki in skupaj pomenita zelo bolno povezavo. To lahko prezre le človek z močno čustveno slepo pego.

Pozabljeno trpinčenje

Psihoterapevti bi se lahko pogosteje učili od znamenitih žensk iz zgodovine. Pedagoginja Ellen Key je trdila (že leta 1908) v svoji izjemni knjigi Stoletje otroka, da sama doživi fizično bolečino pri dotiku roke z nekom, za katerega ve, da tepe svojega otroka. Menila je, da staršem, ki tepejo svoje otroke in ta dejanja opravičujejo kot vzgojna, primanjkuje samonadzora, inteligence (danes bi rekli čustvene inteligence), potrpljenja in imajo pomanjkljivo dostojanstvo (udarci so strup za osebno dostojanstvo). Na teh predpostavkah počiva ideja o uporabi udarcev na otrocih. Zato odrasli, ki tepe otroka, postaja vedno bolj demoraliziran in vse bolj neumen, ker ga to ne vodi k razmišljanju in ne razvija njegove inteligence in potrpljenja. Alice Millerjeva pa je dobro vedela (kar večina vneto tlači in zanika), da so udarci, uporabljeni nad otroki, le posledica pozabljenega trpinčenja v lastnem otroštvu: »Pretepeni, mučeni, poniževani otroci, ki jim nikoli ni stala ob strani priča, ki bi jim pomagala, so praviloma pozneje zelo strpni do krutosti starševskih figur in očitno brezbrižni za trpljenje zlorabljenih otrok.« In med te žal spada tudi precej psihoterapevtov (ne le duhovnikov) kot tudi mnogih drugih, ki naj bi pomagali žrtvam zlorab. Postali so zagovorniki zla, so pa trdno prepričani o svojih dobrih namenih. Krutost, združena z zlorabo moči, je popolno nasprotje človeškosti. In danes je tega v družbi še vedno preveč, kar lahko vidimo na vsakem koraku.