Po 34 letih dela na Ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani v vlogi vodje fizioterapije in dela na oddelku za intenzivno zdravljenje in nego novorojenčkov Lidija Žgur lahko potrdi, da so naredili velike korake. Ta oddelek je namreč njena prva in najljubša zaposlitev, njen otrok, kot jo imenuje, kljub dvema odraslima fantoma, ki jima pripada ta naziv.
»Na začetku so mamice hodile domov, otroke so videle le skozi steklo, osebje je negovalo in crkljalo njihove male človečke,« mi pojasni in na mizo položi krhke čokoladne piškote, ki jih je pekla pred dnevi. Govori tiho in mirno, čeprav nisva v občutljivem delovnem okolju. »Danes z nedonošenčki do odhoda domov sobivajo tudi mame,« pojasni soustanoviteljica Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. Z neskritim ponosom pove, da včasih nedonošenčki, rojeni pred 24. tednom, niso preživeli, nekje pri 1500 gramih je bila meja. Trenutno pa se v porodnišnici lepo razvija punčka, ki se je rodila z nekaj več kot 400 grami. Za dlan velika.
Začniva s podatki: tretjina slovenskih otrok se rodi v ljubljanski porodnišnici. Lani se je deset odstotkov novorojenčkov zdravilo na oddelku za intenzivno nego in terapijo, od tega je večina nedonošenčkov. Kako je poskrbljeno za njih?
Dolga pot je za nami. Moja prijateljica in nekdanja glavna medicinska sestra tega oddelka Dragica Zelinka je najmanjše nedonošenčke imenovala za dlan veliki otroci. Z njo sva začeli spreminjati okolje v inkubatorju, da bi bilo čim bolj podobno tistemu v maternici. Vse mogoče sva poskušali: balone sva napolnili s toplo vodo in jih dali okrog otroka. V velike blazine sva dali kroglice iz stiroporja in otroček se je čisto pogreznil vanje. Potem sva ugotovili, da material ne diha in preveč šumi, kar je bilo moteče, in sva poskušali z vrečkami, napolnjenimi z želejem. Spomnim se, da sva na kaseto posneli Bachovo glasbo in bitje srca, kar naj bi ugodno vplivalo na razvoj otročičkov, ter jim to predvajali v inkubatorju.
In potem se je zgodil neke vrste prelom, tisti dokumentarni film …
Res je, Dragica je gledala dokumentarni film. V Bogoti so imeli preveč nedonošenčkov in premalo inkubatorjev. Ker jih niso imeli kam dati, so jih položili kar na gole mamine prsi, da so ležali z njimi v postelji. Temu se reče kengurujčkanje. Ugotovili so, da so se ti otroci bolje razvijali. Želeli smo poskusiti. Z našo psihologinjo gospo Vislavo Velikonja Grobevnik in ob pomoči vseh zaposlenih smo začeli izvajati to metodo okrog leta 1990. Sprva smo se bali, da se bodo otroci podhladili, saj so to nedonošenčki, ki še ne zmorejo nadzirati telesne temperature. Pa se niso, ker so sprejemali mamino toploto, bili so celo za približno polovico stopinje toplejši, ko smo jih vzeli od nje. Danes vemo, da se ob dotiku kože s kožo začne izločati t. i. hormon sreče, ki deluje pomirjevalno in protibolečinsko. Otrokovo dihanje se je zato umirilo, prebavljali so bolje, zanimivo je, da je tudi mama po neposrednem stiku s svojim otrokom izločala več mleka. Kengurujčkanje je zato nekaj najlepšega in nadomesti vse tisto, kar smo poskušali prej.
Veste, kako približno se počuti nedonošenček?
Če se vrneva v maternico, tam je otroku zelo prijetno. Na toplem je, temo ima, pravijo, da sliši mamin glas, bitje njenega srca, lahko se premika, plava, sesa palček, se drži za popkovino … Nedonošenčke prehiti čas. Inkubator naj bi nadomestil maternico. Dovajamo vlago, kisik, toploto, odvisno, kaj potrebuje. Za vse drugo pa je prikrajšan. Ni tišine, ni teme, ni maminega glasu, ne more se tako gibati kot v maternici … Hrup. Če se dva pogovarjata pri inkubatorju, pa pride tretji in ju hoče preglasiti, je za otroka že moteče. Okolje oddelka za intenzivno zdravljenje je zanj lahko velik stres. Nič tistega luštnega nima, kar se mu je prej dogajalo. Sam nebogljen leži in nihče ga ne ljubkuje.
Ampak vi ste jih, kajne?
Ko smo bili še v stari porodnišnici, sem jih začela božati. Naša pediatrinja je prinesla s Švedskega, kjer delajo velike študije, ogromno literature o tej temi. S svojo ubogo angleščino sem to prevajala dva meseca. Temu sem takrat rekla stimulacija nedonošenčkov. Zdaj rečemo pozitivne spodbude, za katere je otrok prikrajšan. Vsi smo jih božali in gugali. Naredili smo jim gugalne mreže iz blaga, kot lupinice.
Klasiki še vedno veljajo za spodbudo novorojenčkom? Kakšna glasba se danes vrti na oddelku?
Včasih sem vsak dan vsaj dvakrat poskrbela, da se je predvajala glasba s kaset. Za osebje je bil najprimernejši Clayderman. Tega so od »klasikov« še najbolje prenašali. Ko je bila vojna in se je cele dneve vrtel tudi po radiu, so zabrusile, »samo še enkrat, da se zasliši Clayderman!« (Smeh.) Zdaj se vrtijo otroške uspavanke, pogosto pa igra radio. Treba je poskrbeti tudi za zaposlene. Tudi tišina se prileže. Za otroka je že steklenička, ki jo na trdo odložiš sredi inkubatorja, tako glasna in stresna, kot bi v najini bližini zdajle počila pištola.
Kaj imate, da veljate za eno najtoplejših sodelavk na oddelku?
Ne vem, mogoče roke. Z rokami jih pomirim. Znam položiti roko. Še mame pomirim, ker bolj počasi govorim. No, študentje pa zato tudi zaspijo na predavanjih. (Nasmeh.)
Kje je bil vaš poligon za pridobivanje novega znanja? Seveda poleg izobraževanja. Kako vse ste raziskovali svoje področje?
Mogoče še najbolj prek lastnih otrok. Ko sta bila majhna, sem jima zvečer brala pravljice in mnogokrat zaspala z njima. Čutila sta me, jaz pa njiju. Lepi občutki. Ko sta proti jutru oba prišla v spalnico, smo vsi štirje spali skupaj. Imeli smo veliko posteljo in meni se to ni zdelo nič narobe. Najlepša so bila nedeljska jutra, ko ni bilo treba vstati in smo se v pižamah igrali in crkljali dobršen del dopoldneva. Dotik je izjemnega pomena za zorenje otrok, navezovanje stikov. Tega se zavedamo tudi pri nas, v porodnišnici. Z metodo kenguru smo mami vrnili otroka, otroka pa mami. Šele s prihodom v novo zgrajeno porodnišnico konec leta 1987 se je uresničila odločitev, da ženske od trenutka, ko rodi, ne ločimo od njenega novorojenčka. Prej so ga mami odnesli. Nekatere se s tem načinom stalnega sobivanja ne strinjajo, pravijo, da se ne morejo odpočiti, ampak za vzpostavitev vezi med mamo in otrokom se meni to zdi izjemno pomembno.
Je Slovenija daleč v primerjavi s tujino v razvoju nege za nedonošenčke?
Mislim, da smo dobri, da smo na dobri poti nedonošenčkom zagotoviti prijetno in primerno okolje in da si vsi zelo prizadevamo. Zelo sem ponosna na osebje, s katerim delam. Veliko sem se naučila od njih in mislim, da sem nekaj svojega znanja pustila njim tudi jaz. Papir prenese vse, veste. V tujini delajo velike študije in raziskave o tem, kaj in kako vpliva na izboljšanje razvoja nedonošenčkov. Smo kar na tekočem s to literaturo in dokaj seznanjeni z novostmi o primernem okolju in vlogi fizioterapije v takšni enoti, kjer se zdravi novorojenčke. Včasih, ko sem v tujini na kongresu ali seminarju, si organiziram še ogled intenzivne enote za zdravljenje novorojenčkov. In ko primerjam, lahko rečem, da smo dobri, da smo topli. Tem otrokom poskušamo omogočiti optimalne razmere za razvoj. Mir, tišino, toploto, primerno svetlobo, pravilno okolje, primerno podporo v pravilnem položaju, hrano, dihalno podporo in seveda mamo.
Kako je lahko ženski, kot ste vi, domače na Aljaski? Vem, da ste tam preživeli nepozabne trenutke. V divjini, surovem svetu, kjer se človek po mojem počuti vse prej kot varno in toplo.
Očitno obstaja še druga plat mene. (Nasmeh.) Tam mi je zelo všeč. Aljasko sem sicer spoznala bolj s turistične plati, bi šla pa z veseljem na eno čisto pravo Aljasko. Privlačijo me mir in prostranost, divjina. Spomnim se, ko smo bili pred leti na smučanju. Ves teden je tako močno snežilo, da se ni slišalo niti avtomobilov, vsenaokoli je bila nekakšna spokojnost, morda lahko rečem kar poduhovljenost.
V svojem poklicu ste tudi vi v nekakšnem inkubatorju. Lepo zavarovani, na toplem, tihem. Kako se sicer spoprijemate z življenjem, kjer je veliko bolj burno, birokratsko, tekmovalno?
Telovadba je moj način življenja. Že mlada sem vodila skupino deklet v Narodnem domu, zdaj vodim telovadbo za nosečnice in skupino žensk v zrelih letih. Zelo prijetno se imamo. Sicer pa rada potujem, spoznavam nove ljudi in njihov način življenja. Kar delam, delam rada.
Življenje na svoj način posvečate ženski. V čem je po vaše njena veličastnost?
Delam z novorojenčki, njihovimi mamami, nosečnicami in ženskami v zrelejših letih, ki k meni pridejo zaradi različnih težav. Vse to me veseli. Rada vidim, da so ljudje okoli mene srečni, in zadovoljna sem, če jim pri tem lahko pomagam.
Kako to, da ste se odločili delati to, kar delate?
Pravzaprav sem hotela študirati logopedijo, pa ni bilo vpisa, zato sem šla na fizioterapijo. Ko sem jo končala, je bilo odprto delovno mesto v porodnišnici in sem šla. Po nekaj letih dela z otročnicami in zdravimi novorojenci na oddelkih porodnišnice se je pokazala potreba po delu fizioterapevta na intenzivnem oddelku za zdravljenje novorojenčkov. Na pediatrijo sem se šla izpopolnjevat, takrat sem bila že noseča z drugim otrokom. Po porodniški sem začela drugače gledati na nedonošenčke. Imam pa brata, ki ima cerebralno paralizo. Večkrat me vprašajo, ali to delo opravljam zaradi njega. Mogoče je bilo to nekje globoko v meni, ampak ne bi rekla.
Je lahko nedonošenost otroka celo plus? Brala sem raziskave, da so otroci, ki so bili nedonošenčki, prejeli veliko več pozornosti, z njimi so se vsi intenzivneje ukvarjali, zato so se v življenju hitreje in bolje razvili kot drugi.
Nedonošenčki potrebujejo izjemno veliko nege, že v začetku, vsak teden ali mesec potrebujejo tudi nevrofizioterapijo. Vse te stvari, ki jih terapevti naučijo, morajo starši z otrokom delati tudi doma. Mama in oče, babica in dedek. S temi otroki je zelo veliko dela, z več strani pazimo nanj in spodbujamo njegov razvoj. Že v porodnišnici jih spodbujamo, kako naj bi se delalo z otrokom. Staršem tistih, ki so rojeni ob terminu, pa tega nihče ne svetuje. Mamica z njim dela po najboljši vesti. Seveda pa niso bolj bistri zato, ker so nedonošeni.
Spremljate te otroke tudi naprej? Se kdaj vrnejo k vam? Čez 10, 20 let …
Društvo nedonošenčkov obstaja že sedemnajst let. Ustanovili smo ga leta 1996. Skoraj vsi nedonošenčki, ki se pri nas rodijo, so včlanjeni vanj. Vsako zadnjo soboto maja ali prvo junija imamo v Mostecu srečanje in to je neverjetno. Pride ogromno naših otrok s spremljevalci, tako da jih je bilo že tudi okoli 1500. Ne bom pozabila Marka in njegove mamice, še danes vem, v katerem inkubatorju je ležal, v kateri sobi. Zelo majčken je bil in imel je kar hudo dihalno stisko. Njegova mamica pa je vsakokrat, ko je prišla, govorila: »Marko, ti si moj junaček!« Ta Marko ima danes skoraj dva metra, je študent farmacije in vsako leto pride z mamo in očetom obiskat osebje. To je to, veste, to je veliko zadoščenje.
Se navežete na mame, otroke? Pravijo, da se to v stiski zgodi pogosteje.
Nekatere mame poznam še z oddelka za patološko nosečnost, kjer so ležale pred porodom, in nemalokrat se zgodi, da se potem srečava pri otroku na intenzivnem oddelku, in so vesele, ker vidijo vsaj en znani obraz. Zgodi se, da so otroci pri nas tudi po več mesecev in ves čas z mamo sodelujeva. In tako se navežem na otroka, na mamo. Ne samo jaz, pri medicinskih sestrah, ki so v stiku s starši in otrokom več kot jaz, je ta navezanost pogostejša in močnejša. Velikokrat sem se vprašala, ali je to sploh profesionalno. A ne moreš preprosto pritisniti na off, ko greš iz službe, saj nismo stroji.
Sem pa brala po forumih, da obstajajo tudi sestre, ki so videti, kot bi otopele, nimajo občutka za sočloveka.
Medicinsko osebje na intenzivni enoti je mnogokrat zelo obremenjeno. Količina dela, preobremenjenost, včasih kakšen hudo bolan otrok, kar je nedvomno stres za tiste, ki delajo z njim, so lahko vzrok, da se kdo od zaposlenih ne odzove tako, kot bi si starši želeli. Ampak lahko rečem, da je to bolj izjemoma in da večina delo opravlja s srcem in zelo strokovno.
Kaj je pred vami?
Kdo bi vedel. (Nasmeh.) Moje delo na intenzivni enoti, delo z nedonošenčki, je – kot Angleži radi rečejo – my baby (moj otrok), to sem delala in delam z ljubeznijo iz vsega srca in sem nanj zelo ponosna. Je pa res, počasi ga prepuščam mlajši kolegici, da ga bo razvijala naprej. Upam, da sem ji dala dobro popotnico. Je sposobna in zelo topla. Zdaj se bolj posvečam fizioterapiji za zdravje žensk. Delam z nosečnicami, z ženskami po porodu, tistimi, ki imajo težave z zadrževanjem urina. Vse to so zelo zanimive stvari in fizioterapevtov, ki bi se ukvarjali s tem področjem, pri nas skoraj ni. Zato smo v sklopu Sekcije fizioterapevtov za zdravje žensk pri Društvu fizioterapevtov Slovenije – zvezi društev postavili temelje fizioterapevtske obravnave nosečnic z bolečino v križu, za ženske z urinsko inkontinenco in za tiste po ginekološki operaciji. V Angliji imajo na tem področju 60-letno tradicijo, so precej pred nami, vendar nas je tudi v Sloveniji nekaj velikih entuziastov, ki izobražujemo fizioterapevte, in tudi pri nas na kliniki peljemo program s tega področja. In dobro nam gre.
