Staranje je naravni proces, nihče mu ne nore ubežati, a so med nami vendarle tudi razlike, tiste, ki jih najprej opazimo, so v videzu, eni imajo več gub, drugi so še v zrelih letih videti mladostni. A bolj kot to šteje kognitivni, umski upad: tudi ta se dogaja s staranjem in je eden glavnih dejavnikov tveganja za razvoj nevrodegenerativnih bolezni, alzheimerjeve bolezni, demence. Slovenci smo star narod, 18 odstotkov je starejših od 65 let, še malo in bomo superstar narod, pravi dr. Vojko Kavčič, raziskovalec na Institute of Gerontology pri Wayne State University v Detroitu (ZDA), kjer je poleg zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni začel tudi intenzivno raziskovati zaznavno in spoznavno staranje pri zdravih starostnikih. To pa ni dobra napoved za prihodnost, vsaj kar se demence tiče.
Staranje je torej en ključni element za potencialno obolevnost za demenco starejši ko smo, večja je verjetnost, da bomo zboleli: pri 80 letih je dementnih tretjina, pri 90 letih pa vsak drugi! »Drugi je dejstvo, da ni zdravila,« pravi dr. Kavčič.
Raba krepi, neraba krni
Kako upočasnimo staranje možganov, kaj jih ohranja zdrave in kaj jim škodi? »Pred 20 leti so ugotovili, da imajo manjše tveganje razvoja bolezni tisti, ki so imeli daljši izobraževalni proces, pomembno je še, kakšno delo opravlja posameznik, s kakšnimi izzivi se spopada, kako preživlja prosti čas, ali je aktiven, ima hobije, dejavnosti. Nižja izobrazba povečuje tveganje. Raba krepi, neraba krni! Zmanjševanje tveganja za demenco pomeni tudi skrb za splošno zdravje: umovadba, redna telesna aktivnost, socialna angažiranost, prehrana, spanje (osem ur), izogibanje stresnim situacijam denimo v smislu izgub; starejši ko smo, pogosteje izgubljamo svojce, prijatelje, kar neizogibno povzroči žalovanje, pri tem pa se posamezniki razlikujemo, eni pristopajo k žalovanju razumsko, vedo, da se vse nekoč konča, drugi pa se prepustijo, žalujejo dlje, pojavi se depresivnost, ki ima negativne učinke na nevrodegenerativne bolezni, alzheimerjevo bolezen.«
Je mogoče leta vnaprej predvideti, ne samo s slikanjem možganov, da bomo zboleli za demenco? »Kljub vsem sodobnim načinom diagnostike ni mogoče z gotovostjo trditi, ali bo nekdo zbolel za demenco ali ne. Najbolj tipičen znak alzheimerjeve bolezni je prisotnost plakov in pentelj v možganih. Vsi jih imamo, pomembna pa je tudi njihova količina; če jih je veliko, je le še vprašanje časa, kdaj bo nekdo zbolel za alzheimerjevo boleznijo,« pojasnjuje dr. Kavčič in še, da pri denimo desetih odstotkih bolnikov, tistih torej, ki so bili že diagnosticirani in kažejo tipične simptome (to so motnje delovnega spomina, čezmerna pozabljivost, izgubljanje v domačem okolju) niso odkrili plak in pentelj v možganih! Plaki ovirajo normalno delovanje nevronov, znotraj teh pa so pentlje, so njihov nagrobni kamen: nevron, ki ima pentljo, bo prej ali slej odmrl. Ko jih odmre veliko, se pretrgajo nevronske mreže, kar povzroči upad določenih umskih sposobnosti.
Možgani morajo biti zaposleni
Dokler smo v službi, ostajamo aktivni, veliko pa je ljudi, ki, ko se upokojijo, upokojijo tudi možgane. A je nujno, da tudi v starosti ostajamo aktivni, ne le fizično, tudi umsko! Znanje se s starostjo sicer veča, umska sposobnost pa z leti upada, pri enih hitreje, pri drugih počasneje, pravi dr. Kavčič: »Vsi imamo težave s spominom, pozabljamo, a je vprašanje, kako pogosto, enkrat na teden ali večkrat na dan. Pozabljivost bolni pripisujejo vremenu, utrujenosti, slabemu spancu, da bi prikrili svoje stanje, pravijo, da gre za normalen pojav, ko končno pridejo do zdravnika, je bolezen že v napredovali fazi.« Pomoči pa ni, morda tudi zato oboleli bolezen prikriva, saj ve, da mu nikoli ne bo bolje, da ni zdravila. V povprečju svojci že od tri do štiri leta pred diagnozo opazijo, da je nekaj narobe.
Možgani morajo biti stalno zaposleni: študije so pokazale, pravi dr. Kavčič, da manj zbolevajo, imajo manj možnosti za razvoj demence tisti, ki so aktivni. Začetki nastajanja razlik pri tveganju za obolevnost se začnejo kazati že v osnovni šoli, so ugotovili znanstveniki, ki so retrogradno, torej za nazaj, ugotavljali razlike v življenju obolelih: bolje jo odnesejo pridni, z boljšim uspehom, ki se učijo tujih jezikov, hodijo v glasbeno šolo. Nujno torej je, da možgani ves čas delajo, uriti jih moramo in ohranjati spomin. Mnogi zato rešujejo križanke, te so super, pravi dr. Kavčič, še boljša pa je nova aktivnost. »Kdor je doslej reševal križanke, naj začne reševati sudoku. Ne hodite vsako leto na počitnice v isti kraj, tam vse poznate, naj bo dopust izziv: načrtovati morate pot, se pozanimati, kje so restavracije, zdravstveni domovi, plaže, se pozanimati o vremenu in spakirati oblačila in potrebščine …,« svetuje dr. Kavčič.
Vsi na ples
Ali tudi šport vpliva na zmanjšanje tveganja razvoja demence? Vsi vemo, da je gibanje nujno za zdravo telo, celo zdravniki ga priporočajo. Fizična aktivnost ne koristi le kostem in ožilju, ampak tudi možganom, saj gibanje zahteva njihovo izjemno kompleksno delovanje in usklajevanje. Tak je na primer ples, pojasnjuje dr. Kavčič: »Sodelujejo gibala, vidna zaznava, pozornost, sluh, človek mora razmisliti, kako se bo gibal, naredil naslednji korak, da se ne bo zaletel v drug par, in obenem plesati po ritmu …«
Čeprav znanstveniki o možganih še ne vedo vsega, je nekaj jasno: komur je usojeno, bo zbolel, proti temu se na žalost vsaj za zdaj ne da storiti prav nič. Lahko pa seveda ravnamo preventivno. »Na nekatere dejavnike ne moremo vplivati, to so starost, genetika, spol, zboleva dvakrat več žensk kot moških. Na druge pa lahko in tako zmanjšujemo tveganje za demenco, izogibamo se alkoholu, maščobam, nezdravemu življenjskemu slogu, se izobražujemo, dejavniki za nastanek bolezni so tudi srčno-žilne bolezni in diabetes. Z alzheimerjevo boleznijo je povezana starost. Človek ni narejen za tako dolgo življenje. Verjetno je demenca bila tudi nekoč, a so ljudje umirali mlajši, še preden se je lahko izrazila. Evolucija bo potrebovala kar nekaj časa, da bo marsikaj prilagodila, različna stanja in bolezni v starosti, da bomo lahko živeli daljše, zdravo življenje.«
Neznani možgani O možganih preprosto še ne vemo vsega. »Možgani so najkompleksnejši organ, notranje vesolje. Sto milijard nevronov je v njih, pa še do petkrat več podpornih celic. Že s tega stališča je težko razumeti, kaj se dogaja. Znanje, ki ga imamo, je pridobljeno na živalskih modelih, pri sesalcih naj bi možgani delovali enako. Vendar: kako se celice povezujejo, predelujejo informacije, pomagajo pri refleksnih funkcijah, ne nazadnje tudi o filozofskih vprašanjih... pri tem zadeva postane kompleksna,« pravi dr. Vojko Kavčič. |