Zakaj je pomembno, da ne kritiziramo osebe, zlasti ne otroka, ampak njeno obnašanje? Zakaj Slovenci kritiko najpogosteje razumemo kot napad nase?
Nekateri ljudje, pojasnjuje univ. dipl. socialna delavka in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije Maja Koren Kocjančič iz Centra za krepitev samozavesti T.A. v Ljubljani, se kritiziranja bojijo zaradi slabih izkušenj. »Tisti, ki so jih kritizirali, niso razlikovali med njihovim vedenjem in njimi samimi. Zabrusili so recimo: Si len, nesposoben in težaven. Kritizirani izrečeno povezujejo z odrekanjem ljubezni in naklonjenosti, saj nimajo veščin za sprejemanje kritike.« Kogar so v otroštvu pogosto kritizirali in se ni naučil razlikovati med osebnostjo in vedenjem ter željami, je zelo dovzeten za kritiko, saj verjame, da je dober le, če ne naredi napake in mu drugi izpolnijo želje. »Vsako napako razume kot katastrofo če nekaj naredim narobe, to pomeni, da sem slab. Če pa mu to pove druga oseba, je še toliko huje. Tako drugi določajo njegov občutek lastne vrednosti.«
Otrok, ki ga vzgajajo na tradicionalen slovenski način, dobi sporočilo, da je priden, če uboga, takrat so starši zadovoljni in ga imajo radi. Če pa naredi napako ali nekaj, kar staršem ni všeč, je poreden in starši so nanj jezni. »Težava je ravno v tem, da se pohvala (priden si) in kritika (poreden si) osredotočata na osebnost in ne na obnašanje. Vendar: dobri in vredni spoštovanja smo takšni, kot smo! Če naredimo napako, je to neustrezno vedenje, ki ga lahko popravimo, spremenimo, se zanj opravičimo. Mi smo pa še vedno v redu, tudi če smo naredili napako ali ima sogovornik drugačno mnenje o nas.« Če želimo vzgojiti samozavestnega otroka, poudarja Kocjančičeva, se torej zavedajmo pomembnosti razlikovanja med osebnostjo in vedenjem ter prenehajmo kritizirati otroka kot osebo. Prenehajmo torej uporabljati neustrezno posredovane pohvale (ne priden si, ampak npr. to si pa zelo dobro naredil) in kazni (ne poreden si, ampak npr. to, kar si naredil na vrtu, je bilo zelo poredno; ne neroden si, ampak npr. nerodno si skočil).
Za Slovence je značilno, da kritiko najpogosteje razumemo kot napad nase, kot katastrofo, prav zaradi vzgoje. »Kritike si ne želimo in se ji izogibamo, saj verjamemo, da smo slabi, če je naše vedenje neustrezno. Enačimo osebnost in vedenje. Kritiko smo povezali z izgubo ljubezni in zaupanja, zato jo sprejemamo s strahom in se ob tem počutimo neprijetno. A kritika ni sodba, je le mnenje drugega o našem vedenju. Ker vsakdo od nas na svet gleda s svojimi očmi, ima pač vsakdo svoje mnenje.«
(Ne)posredno Kritika ni nujno podana neposredno (ni mi všeč, kar si naredil), ampak je lahko tudi posredna, npr. kot vprašanje (kako pa to, da si to naredil tako) ali kot spremenjena govorica telesa, drugačen ton glasu ali neobičajen pogled (zavijanje z očmi, dvignjena brada kot izraz prezira in podobno). Vendar pa smo vedno mi tisti, ki odločimo, kako bomo neko sporočilo sprejeli in, še pomembneje, kako se bomo nanj odzvali, poudarja Maja Koren Kocjančič. |
Spoštljiva kritika
Sogovornica razloži, da so sporočila realna (npr. odlična kuharica si, danes se kot gostitelj nisi najbolj izkazal) in nerealna (nekoga ozmerjamo in izrečemo nekaj, kar ne drži kozel neumni). Spoštljiva komunikacija je tista, pri kateri uporabljamo samo realna sporočila, bodisi pozitivna (pohvala) ali negativna (kritika), pojasnjuje. »Vsaka kritika, ki jo naslovimo na osebo, je neupravičena, npr. si neumen, len, si koza, butelj. Te kritike ne povedno prav ničesar o tem, kaj naj bi oseba naredila 'narobe', ampak le žalijo in so nedopustne. Ne dopuščajo možnosti za spremembo in vplivajo na posameznikovo samozavest.« Če pa kritiziramo vedenje, je od vsakega posameznika odvisno, ali to sprejme, zavrne ali pa se delno strinja (npr. Ja, imaš prav; Sam vem, da to preprosto ne drži, vendar se o tem trenutno ne želim pogovarjati; O tem še nisem razmišljal). Če ni jasno, kaj nam je sogovornik želel sporočiti z neko izjavo, vprašamo za pojasnilo, npr. kaj si pa mislil s tem?
Človek, ki ne loči med sabo in svojim vedenjem ter željami, je zelo dovzeten za vsako vrsto kritike, doživlja jo kot zavračanje njega samega, razume jo kot nekaj groznega (tudi če ni slabonamerna ali ni kritika osebnosti). »Bežno pripombo sodelavke, da je že čas, da dokonča to delo, razume kot dokaz, da je nesposoben in počasen. Dejstvo, da je to opazil še nekdo drug, le še okrepi dvom o lastnih sposobnostih. In da bi se zaščitila, ta oseba pogosto izbere vlogo žrtve Kaj mi je rekla, za koga se pa ima, meni, ki se tako trudim, takšna smrklja že ne bo govorila, kdaj moram končati delo. Kdor pa razlikuje med svojim vedenjem in osebnostjo, bi pripombo sodelavke zavrnil s šalo ali jo celo obrnil v vprašanje in zahteval pojasnilo (kako pa to misliš?).«
drugega, ni dejstvo, in
nikakor ne pove prav ničesar o
kritiziranem, veliko pa o tistem,
ki jo izreče.
Sprejemanja ali zavračanja kritike na konstruktiven način pa tudi podajanja kritike se lahko naučimo, poudarja sogovornica. Pomembno je, da se na kritiko odzovemo asertivno, da smo spoštljivi do sebe; mi nismo naše napake in imamo pravico delati napake. »Kritiko lahko sprejmemo kot koristno informacijo o našem vedenju in kot možnost za spremembo. Če se naučimo sprejeti upravičene kritike in mirno zavrniti neupravičene, krepimo zaupanje vase in medsebojne odnose. Če zavrnemo neupravičene kritike, se tako postavimo zase in damo sogovorniku sporočilo, kje so naše meje.«
Kaj pa, če smo sami v vlogi kritika? »Zelo preprosta tehnika za podajanje kritike se imenuje sendvič: najprej izpostavimo pozitivne lastnosti osebe, nato povemo, kaj nas moti (kritika vedenja) in nato spet pohvalimo. Primer: Krasen mož si, vendar me moti, ko ne pospraviš za sabo krožnika in drobtin, saj si sicer zelo vesten.« In še: pri podajanju kritike moramo biti konkretni in ne smemo posploševati, povemo, katero vedenje nas moti, in se izogibamo posplošitvam (vedno, nikoli, vsakič) in stereotipom. »Vprašajmo se, kaj želimo doseči s kritiko in ali smo spoštljivi do sogovornika. Vsakdo od nas je unikaten. Vseh kritik, ki nam padejo na pamet, ni treba izreči, pač pa le tiste, ki so nujno potrebne za spremembo vedenja in našega večjega zadovoljstva, npr. otrok ne bo več skakal po stopnicah in ropotal, mož ne bo več žvečil žvečilnega gumija na ves glas, sodelavka bo pospravljala čajno kuhinjo za sabo. Sodelavcem kritike ne podajamo enako kot bližnjim, in tudi ni zrelo, da jo sprejemamo na enak način. Če od nadrejenega prejmemo kritiko, za katero se nam zdi, da je neupravičena, ker je uperjena proti naši osebnosti, jo imamo seveda pravico zavrniti, če pa kritizira naše vedenje in se nam zdi delno upravičena, vprašamo za več pojasnil.«