Dr. Tina Rutar Leban, psihologinja s Pedagoškega inštituta v Ljubljani, pravi, da je formulo, po kateri bi lahko izračunali, kdaj smo zares pripravljeni na to, da postanemo starši, nemogoče podati. »Zares pripravljeni najbrž nismo nikoli, saj v resnici ne moremo predvideti, kako se bo naše življenje spremenilo po prihodu otroka. Poleg tega se odrasli zelo razlikujemo med seboj. Nekateri potrebujemo več materialne varnosti, torej več materialnih dobrin, da se počutimo varne, drugi manj.« Večina bodočih staršev se želi na ta pomemben dogodek čim bolje pripraviti. Zagotovo je dobro, pravi sogovornica, da pred rojstvom otroka zberejo informacije iz različnih virov; dobrodošli so nasveti staršev in prijateljev, ki že imajo naraščaj, koristno je branje priročnikov, pametno je obiskovati šolo za starše, najpomembneje pa je, poudarja, da se še pred odločitvijo za otroka vprašajo, zakaj si ga želijo. »Bi radi nekoga, ki jim bo krajšal čas, ki bo izpolnil njihove neuresničene sanje o tem, da bi postali zdravniki ali profesionalni športniki? Si morda želijo nekoga, ki bo zanje skrbel, ko ostarijo, ali celo upajo, da bo prihod otroka rešil njihovo partnerstvo? Če motivacija za starševstvo temelji na takšnih in podobnih pričakovanjih, potem bodo v odnosu z otrokom najverjetneje naleteli na veliko težav. Smiselno je, da se za potomca odločijo z zavedanjem, da bodo nesebično vlagali energijo v življenje novega človeka, podpirali njegov razvoj, dokler bo to podporo potreboval, ter ga nato prepustili njegovemu lastnemu življenju, v katerem bo, če bo želel, energijo naprej vlagal v svoje otroke. Kdor se na pot starševstva podaja s takšno predstavo, bo v tej vlogi zagotovo uspešnejši in predvsem bolj zadovoljen.«
Pričakovanja
in resničnost
Rojstvo otroka je zlasti za žensko velika sprememba v prav vseh ozirih. »V prvih mesecih je predvsem mama veliko bolj prikrajšana za svobodo, ki je je bila prej vajena, saj jo zaradi dojenja otrok potrebuje dan in noč. Pri tem ji partner najbolj pomaga tako, da ji daje ustrezno podporo, kjer lahko, torej pri opravilih, ki jih lahko stori namesto nje.« Seveda vedno ne gre vse tako, kot so si predstavljali, želeli ali prebrali, pogoste so tudi napake. »Najpogostejša napaka mam je, da partnerjev ne spustijo blizu, želijo vse opraviti same, jim ne zaupajo skrbi za otroka. Moški pa se včasih ustrašijo, ker v prvih tednih mogoče še ne čutijo velike povezanosti z otrokom in ob tem občutijo krivdo, kar jih vedno bolj odvrača od vključevanja v družinsko življenje.« Drugače je pri drugem oziroma naslednjem otroku, saj že imajo izkušnje, lahko si predstavljajo, kaj jih čaka, zato so navadno manj zaskrbljeni in bolj samozavestni, kar se odraža tudi v njihovem odnosu z otrokom, razlaga psihologinja.
Danes je zaradi gospodarske krize in s tem nepredvidljive prihodnosti odločitev za (še enega) otroka za marsikoga težka, saj ne ve, ali mu bo lahko omogočil lepo otroštvo in odraščanje brez pomanjkanja. Po drugi strani so tisti, ki imajo službo, zelo obremenjeni in veliko zdoma, zato z otrokom ne bi mogli biti veliko skupaj. »Vsak čas prinaša določene izzive. Morda je trenutno stanje še posebno velik izziv tudi za starše. Pomembno je, da kljub delu in drugim obveznostim znajo ustrezno določiti prednosti in z otroki vsak dan preživijo nekaj kakovostnega časa, v katerem so popolnoma sproščeni in se jim povsem posvetijo, pa čeprav je to včasih le pol ure na dan,« razmišlja sogovornica.
