Po doslej znanih podatkih je v Sloveniji manj kot deset doul, spremljevalk poroda z opravljenim izobraževanjem in certifikatom. Brez ovir imajo trenutno kot druge spremljevalke vstop v kranjsko, mariborsko in jeseniško porodnišnico. Ana Drevenšek je ena izmed njih. Je tudi pobudnica ženskega duhovnega gibanja Rdeči šotor, ki izvira iz čaščenja plodnosti, razumevanja ženske v celoti. Kdo smo ženske in kdo moški?
Z Rdečim šotorom izvajate svoje poslanstvo, ozaveščate o darovih ženskih prehodov, širite znanje o zgodovini in sveti ženskosti. Od kod izvira to znanje, klic?
S starodavnim znanjem sem se najprej seznanila kot doula, spremljevalka pri porodu, nato prek menstrualnega cikla. Fasciniralo me je, da so ženske nekdaj skupaj krvavele, spraševala sem se, zakaj so to počele in zakaj ne počnejo več, zakaj je menstrualni cikel v današnjem svetu povsem nevrotičen, nereden, boleč in imamo z njim toliko težav.
Začela sem raziskovati, kaj se dogaja v različnih fazah cikla, potrebo po umiku med krvavenjem, nekaj, kar sem ignorirala vse življenje, kljub katastrofalno boleči menstruaciji, ko mi je telo z močno silo želelo sporočiti, naj se umirim. Potreba globljega stika s sabo me je nato ponesla v duhovnost, obrede in njihove pomene za žensko. Začela sem raziskovati vsa izročila, ki jih dojemam kot znanje o ženski duhovnosti, astrologijo, zeliščarstvo, duhovnost, povezano s črpanjem modrosti iz narave, in jih poskušam integrirati v prakso.
Zakaj se vam zdi sodobni čas, ki je to znanje pometel v prazgodovino, ga pravzaprav zavrača, primeren za obuditev?
Vseeno je obstajal čas, ko se je to še siloviteje zavračalo, zažigalo, obglavljalo. Ko sem se začela ukvarjati s tem vprašanjem, sem ugotovila, da tudi vzhodnjaške tradicije, ki so pri nas zelo sprejete, zavračajo čarovništvo, magijo, šamanstvo, žensko duhovnost, čeprav vse več raziskovalcev odkriva, da joga izhaja iz ženskih tradicij, ki so jih razvile na podlagi svojih krvnih misterijev. To puritanstvo je razširjeno po vsem svetu in še vedno me presenečajo srednjeveški odzivi, kot da bi poslušala preganjalce čarovnic. Pravi čas je, ker je od tega, ali bomo znali spoštovati zemljo, okolje, skupnost, drug drugega, ali bomo obudili vrednote in znanje, ki smo jih že imeli, odvisen naš obstanek.
Kaj pravzaprav je sveta ženskost?
Predpona sveta pomeni ženskost v svoji najvišji obliki, prečiščena omejenosti, nezdravih teženj, ki deluje v najvišje dobro vseh. Obstaja seveda tudi sveta moškost, ki je v svoji naravi pozitivna, pa se je izrodila v patriarhat, v zatiranje. Ne izrekam se za splav ali proti njemu, a smo spolnost in plodnost ločili, kot da nista povezani. Sama spremljam svoj menstrualni cikel in točno vem, kdaj sem plodna, čutim svoje telo in znake, vem, kdaj imam ovulacijo, zato se mi zdi nezaslišano, da bi se mi zgodila nosečnost, ki bi jo hotela končati. Šele ko sprejmeš združenost spolnosti in plodnosti, lahko sebe razumeš. Če bi ženske to razumele, pravice do splava in kontracepcije sploh ne bi bile potrebne. V tem je spodletelo obema poloma. Žensk se ne uči o odgovornosti do opazovanja svojega telesa in plodnosti.
Ali ni to starodavno znanje nekoliko protislovno, saj kot družba vidimo vedno večjo potrebo po zabrisovanju mej med spoloma in v ločevanju ali diktiranju na moško - žensko vidimo razlog trpljenja obeh spolov?
Obstajajo biološke razlike, ki jih ne moremo zanikati. Dejstvo je, da imamo ženske del, ki povezuje levo in desno polovico možganov, čvrstejši, debelejši, kar pomeni, da imamo logične in intuitivne operacije bolj povezane, jih laže integriramo. Pretvarjati se, da ni tako, je zanikanje in nespoštovanje sebe, zato se mi zdi nujno, da poznamo razlike, kot tudi žensko kvaliteto materinstva, ki jo šele začenjamo razumeti. Končno vedno bolj sprejemamo naravni porod, začenjamo razumeti, zakaj je dojenje pomembno, da dojimo več kot eno leto, da se otrok naravno rodi. Kako to vpliva na čustveno vez med mamo in otrokom, kako posledično mama materini otroka, kako se ta otrok psihološko in čustveno razvija – ko bomo to razumeli, bomo uvideli vlogo ženskosti, materinsko energijo. Zato je nujno, da se najprej spoznamo v temelju, šele potem se lahko v androgeni obliki združimo.
Feminilne moči se skrivajo v ciklih, menstruaciji, porodu, menopavzi, ki nimajo le hormonske podlage, temveč tudi čustvene, intelektualne, ustvarjalne in duhovne aspekte.
Menstrualni cikel vpliva na nas na telesni ravni, s hormoni in procesi pa mesečno močno vpliva na naše psihološko življenje. Če cikel in njegove vplive nase ozavestiš, ga ne moreš razumeti kot omejitev, ampak kot portal, skozi katerega doživljaš tisto več. Med ovulacijo je estrogen na najvišji ravni, takrat so kognitivne, intelektualne in organizacijske sposobnosti na vrhuncu. Ni nujno, da to energijo skanaliziramo s fizično oploditvijo, lahko uresničujemo projekte, ideje. Ob menstruaciji, ko raven hormonov drastično pade in se procesi ustavijo, se telo prazni, dobesedno počiva, se regenerira, zato je takrat čas za obratne dejavnosti, za počitek, sproščanje, odklop od sveta. Tu se skrivata ženska moč in modrost, v sprejemanju ciklov narave, kar pomeni ciklov svojega telesa. Bolj ko se jim prepustimo in jim dovolimo, da delujejo na nas, globlja je lahko naša izkušnja, uvid. Obdobje plodnosti ni plodno samo na fizični ravni, to je obdobje življenja, ko ustvarjamo svoje notranje kvalitete, duhovne izkušnje, ustvarjamo se kot bitje. V tem času imamo izrazito potrebo po kreativnem izražanju, ki ga kasneje na tej ravni ni in nam pomaga, da imamo nadzor nad ustvarjanjem od materialnih do duhovnih stvari. Ob menopavzi se cikličnost, nihanje vase in ven, preneha, delujemo na intuitivni ravni in smo ves čas v menstrualnih občutjih, hkrati pa imamo vedno več moških, androgenih hormonov, ki ženski v menopavzi daje odločnost. Takrat postanemo voditeljice, ki smo stalno povezane s svojim notranjim vedenjem. Nimamo več potrebe po dati ven, kot jo imamo ob ovulaciji, roditi, kreirati, pomembno je le še, kar se dogaja navznoter. Hkrati nas zaradi odločnosti ni strah tega predajati naprej, povedati na glas, ščititi, zato so bile nekdaj ženske po menopavzi zakonodajalke in čuvajke spominskih arhivov. Porod kot vrhunec plodnosti pa uči o kreativnem procesu. Roditi moraš svoj dom, delo, vse. Uči nas, kako se stvari materializirajo. Da se rodijo v svojem ritmu in imajo svoje življenje. Naravni porod se zgodi le takrat, ko se prepustimo, česar sodobne ženske ne znamo, želimo, da čim prej mine, s čim manj bolečin, dela, kar veliko pove o našem dojemanju drugih stvari.
V idealni družbi bi ženske ob krvavitvi lahko ostale doma, nepotešena potreba po umiku ogroža zdravje, pravite. Nekaj, kar se v tem času zdi bogokletno.
Za celotno družbo je nujno, da uravnotežamo zasebno življenje z igro, delom in počitkom. Obsedeni smo s produktivnostjo, da smo vedno na voljo in v pogonu, tudi naša komunikacija je izgubila globine. To, da smo izgubili stik s sabo, ima uničujoče posledice. Živimo povsem nesmiselne vzorce, odsekani od sebe, zaradi česar se porajajo bolezni. V maternici se zbira vse, to je organ akumulacije dobrega in slabega na energetski ravni. Saj so akumulirane tudi v moških, ampak me jih doživljamo bolj fizično, zato si z umikom v tem norem življenju damo priložnost ustaviti in se povezati s sabo, očistiti, osvoboditi.
Sledite temu tudi sami? Se umaknete od dela in počivate?
Vedno bolj in z vedno manj slabe vesti, ljudem povem kar neposredno, zdaj imam menstruacijo, na mejl bom odgovorila čez tri dni. (smeh)
Tudi ženski misterij plodnosti – spočetje, nosečnost in porod – nosi posebno moč in transformacijo, ki se je ženske ne zavedajo.
Zavestno bi se morale spustiti v to izkušnjo, se najprej vprašati, ali sploh želijo postati mame, ali so se v to prisilile zaradi družbene indoktrinacije, ki ima močan vpliv. Marsikatera se v materinstvo poda iz napačnih razlogov, ker želi nekoga, ki ga bo imela rada, ima potrebo po človeku, ki jo bo potreboval, pogosto je za ženske partnerstvo neizpolnjujoče, kar so zelo izkrivljeni razlogi za spočetje. Potem se razvijejo odnosi do otroka, ki so čista anomalija. Velikokrat izsilijo proces spočetja in ga dojemajo le kot svojo izkušnjo. Seveda je ta izkušnja zelo ženska, ona je tista, ki je noseča, rodi in na začetku intenzivno skrbi za otroka, vendar se mi zdi nujno, da sta za spočetje oba partnerja na isti ravni. Da si oba enako želita, se zavedata in zavestno vstopata v novo vlogo. Izkušnja spočetja, nosečnosti in poroda mora biti izkušnja opolnomočenja za oba, to moramo ženske vzeti nazaj in zavestno ne le rojevati, temveč tudi zavestno spočenjati, to je naša velika naloga.
Sami ste se pri 18 letih začeli izobraževati za doulo. Kakšna je njena funkcija v porodni sobi?
Doživljam jo kot obliž na rano sodobnega porodnega sistema. Verjamem, da ne bo več potrebna, ko bodo sodobni porodni obredi ozdravljeni. Moje morda celo kontroverzno mnenje je, da je porod naravni dogodek, in ne medicinska panika, nekaj grozno nevarnega, kar je treba nujno nadzorovati z milijoni aparatov in farmacevtskimi sredstvi. Porod je podaljšek spolnosti, intenzivno spolno dejanje. Telo ga opravi samo, vse, kar potrebuje, so naravne okoliščine, čeprav ženske dokazujejo, da se da roditi tudi v nenaravnih. Med porodom potrebujemo to, kar potrebujemo med ljubljenjem, zasebnost, ne pa močnih luči, veliko tujih oseb okrog nas in hrupa, ampak zaupanje, sproščenost, potem je telo zmožno vse opraviti samo. Medtem se sprostijo največje količine hormonov v življenju, zgodi se močna psihološka in duhovna odprtost, nikakor ni vseeno, kako se bo kanalizirala in s kom. Glede na to, kakšen porodni sistem imamo, večina žensk rojeva v porodnišnicah, kjer okoliščine z vidika, kaj naravni fiziološki porod potrebuje, da poteka spontano in brez težav, niso dobre, tega procesa ne podpirajo. Navzočnost doule lahko neizmerno pomaga, tako ženski kot partnerju, njima kot enoti. Z njima je med nosečnostjo, porodom in po porodu, je prisotnost in neke vrste zaščita, ki daje izgubljeni občutek varnosti, zaupanja, občutke, ki so potrebni za porod.
Maternica, v kateri se torej dogajajo vsi ti življenjski procesi, ni namenjena le spočetju otroka in rojevanju.
Ko so dekleta v starih tradicijah dobile menstruacijo in so bile deležne obreda iniciacije prehoda v ženskost, so se podale v gozd na iskanje življenjske vizije svojega poslanstva. Ko so se vrnile v skupnost, so z njo podelile, kaj vidijo za svoje življenje. Bilo jim je dopuščeno, da ne rodijo otrok, kar danes ni družbeno sprejemljivo, takrat pa so to odločitev deklicam olajšali s tem, da niso imele občutka nezadostnosti, da niso ženske, če niso mame. Popolnoma v redu je, če tvoje poslanstvo ni postati mama, če je tvoje poslanstvo v rojevanju drugih stvari. Najvišji namen tvoje maternice ni ustvarjanje ploda, najvišji namen tvoje maternice je ustvarjanje zavesti, je dejal Alejandro Jodorowsky.
Ko se poglabljamo v svojo ženskost, modrost ciklov, se učimo naravnih procesov, kako se kar koli sploh rodi. To je naše poslanstvo, da učimo svet, kako se rodi zavest. Tako kot učimo, da je žensko telo popolnoma sposobno roditi samo, brez medicinskih pripomočkov, tako učimo o zavesti, da do nje lahko pridemo sami, brez cerkve ali drugih vodstev od zunaj, ki nas bodo prečistili in pokazali pravo pot.
Ali veste, po čem hrepenijo današnji moški?
Tudi moški trpijo v patriarhatu, niso srečni, tudi oni imajo svoje notranje življenje, čustvujejo, imajo svoje sanje, dvomijo o sebi in ugotavljajo, da ideal alfa samca nikakor ne zadovoljuje potreb njihove duše. Moški s tem, ko sprejme žensko energijo in prebujeno žensko, sebe osvobodi spon in si dopusti izpolnjeno občuteno življenje, ki ni več pod pritiski, da mora biti uspešen, simbol trdnosti, čvrstosti, avtoritete, vodje in celo vojaka, morilca. Da tudi sebi dopusti sprejemati odločitve v življenju, ki ga bodo izpolnjevale, osrečevale, da si dopusti ranljivost, mislim, da po tem hrepeni veliko moških. Naša družba zelo potrebuje popolno prevetritev vrednot, ki izvirajo iz naravnih korenin. Počasi ugotavljamo neznanski pomen življenjskih procesov, ki smo jih imeli doslej za manjvredne, umazane, ugotavljamo, kako zelo nas to definira, kako izrojeni so vsi odnosi, če to zanikamo.