Epidemiološke raziskave kažejo, da ima glivično okužbo kože in nohtov na nogah vsaj deset odstotkov odraslih ljudi, je o pogostosti tega nadležnega kroničnega obolenja povedala doc. dr. Mateja Dolenc Voljč, dr. med., z Dermatovenerološke klinike v Ljubljani. »Po 60. letu starosti je obolevnost še mnogo večja. Okužbe nohtov rok z dermatofiti so v primerjavi z okužbo stopal redkejše, skoraj vedno pa se prenesejo prav z njih; na rokah okužbe pogosteje povzročajo druge glive. Za okužbe stopal so bolj dovzetni starejši ljudje, ki imajo bolezni žilja in slabšo prekrvitev nog, pa tudi bolniki s sladkorno boleznijo in imunsko oslabelostjo ter ljudje z ortopedskimi nepravilnostmi stopal. Pri mlajših so pogostejše pri športnikih in ob ponavljajočih se poškodbah kože ali nohtov stopal.«
Niso nevarne
Glivične okužbe stopal, ki jih lahko zamenjamo s številnimi kožnimi boleznimi in poškodbami (npr. z luskavico, alergijskimi boleznimi kože, bakterijskimi okužbami, s spremembami kože in nohtov ob številnih boleznih notranjih organov), same po sebi niso nevarne, a pogosto povzročajo bolečine pri hoji, trdi in odebeljeni nohti pa lahko poškodujejo kožo na sosednjih prstih, je razložila specialistka dermatovenerologije. »Vedeti pa moramo, da glivice vedno toliko poškodujejo povrhnjico, da olajšajo vstop drugim mikrobom v kožo, zaradi česar se pogosto razvijejo bakterijske okužbe, ki pa so za organizem lahko nevarne in zahtevajo hitro zdravljenje.«
Glivice se na kožo najpogosteje prenesejo s toplih in vlažnih tal, kjer se zadržuje veliko ljudi, najlažje jih torej dobimo v kopališčih, zdraviliščih, prostorih za rekreacijo; zlasti veliko jih je na tleh v kabinah za prhanje. »Spore glivic tja zanesejo ljudje, ki imajo na stopalih okužbo, ki je ne zdravijo ali zanjo ne vedo. Redkejši je neposredni prenos gliv z dotikom okuženega človeka. Okužba je mogoča tudi prek predmetov za nego nohtov in kože, brisač in obutve ter v domačem okolju, kjer pa se praviloma ne prenese na vse družinske člane, čeprav so ji morda vsi enako izpostavljeni. To nakazuje, da je za pojav teh okužb verjetno potrebna tudi dedna nagnjenost.«
Zatrite jih v kali
Okužba je kronična in lahko več mesecev ali celo let poteka s ponavljajočim se blagim luščenjem kože med prsti na nogah, je povedala sogovornica. »Mnogi ljudje spregledajo začetne znake prisotnosti glivic, saj ne povzročajo posebnih težav, včasih niti ne srbijo. Če okužbe ne zdravimo, se razširi na prste, podplat in nohte (pri nekaterih se to zgodi v nekaj tednih, pri drugih v nekaj mesecih), lahko pa tudi na druge dele telesa. Dermatofiti na nohtih najprej spremenijo del, ki ga strižemo, nato pa počasi, v nekaj letih okvarijo celotno nohtno ploščo in njen zarodni del. Sledijo lahko tudi sekundarni zapleti – bakterijske okužbe kože, kožice ob nohtu, podkožja, globljih tkiv, lahko tudi šen.«
Začetne in površinske okužbe kože stopal v večini primerov (tudi če se ponavljajo) lahko pozdravimo kar sami z lokalnimi zdravili, ki so na voljo v prosti prodaji. Za blago obliko, ki je omejena na medprstne prostore, je dovolj že dvotedensko lokalno zdravljenje. »V preostalih primerih je treba obiskati osebnega zdravnika, ki presodi, ali mora spremembe videti še dermatolog. Okužbo je včasih treba potrditi z mikološko preiskavo. Pri začetnih okužbah nohtov svetujemo lokalni antimikotik v zdravilnem laku, pri hujših, razširjenih okužbah kože stopal in napredovali okužbi nohtov pa predpišemo sistemska antimikotična zdravila.« Okužb ni težko pozdraviti, vendar je zelo pomembno, da zdravila uporabljamo dovolj dolgo oziroma zdravljenja ne prekinemo prehitro, je opozorila sogovornica, sicer se okužba skoraj vedno ponovi. »Zdravljenje je prav tako žal neuspešno, če je okužba nohta zelo napredovala, lokalna zdravila niso uspešna, bolnik pa zaradi drugih bolezni ali stanj ne sme prejeti sistemskega antimikotika.«
Kako se izogniti glivicam na nogah?
Tveganje za (ponovno) okužbo zmanjšamo s skrbjo za osebno higieno in z vzdrževanjem suhe kože stopal ter med prsti. V prostorih, kjer je večja verjetnost, da pridemo v stik z glivicami, nosimo svoje natikače; kdor je okužbo že imel, naj se po obisku kopališč dodatno zaščiti z enim od lokalnih antimikotikov, ki se jih brez recepta dobi v lekarni. Sicer pa obutev redno zračimo in notranjost občasno razkužimo, nogavice peremo pri 60 stopinjah, pred vsako uporabo in po njej razkužimo pribor za nego nohtov (škarje, pilico itd.) in kože (npr. strgalo za trdo kožo).