Nasilje v družini moramo ustaviti

Nasilje je nedopustno in zanj ni opravičila, zato moramo narediti vse, da ga zmanjšamo. Pri tem ima pomembno vlogo tudi zdravstvo. Gospa, ki je več kot 30 let trpela zaradi nasilja, je povedala, da v službi ni nihče vedel, zaznal ali prepoznal, kaj preživlja doma. »Vidne poškodbe sem skrivala z obleko, našla izgovore … Tudi sama nisem iskala pomoči, bilo me je sram in strah. Skrajno sem bila izčrpana, ponižana, brez moči. Po enem hujših nasilnih izbruhov nekdanjega partnerja sem potrebovala zdravstveno oskrbo. Še danes sem hvaležna zdravniku, ki je podal prijavo na policijo. Šele potem so se začele odvijati spremembe in izstopila sem iz nasilnega odnosa.« Izpostavljenost nasilju v družini resno ogroža tako telesno kot duševno zdravje žrtve: poleg akutnih poškodb prispeva k številnim kroničnim obolenjem in zdravstvenim težavam. Pomembno je izpostaviti, da imajo tudi otroci, ki so le opazovalci nasilja v družini, pogostejše zdravstvene in vedenjske težave.

K zajezitvi nasilja lahko največ prispeva dobro sodelovanje vseh pristojnih institucij, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami, torej tudi zaposlenih v zdravstvu, a v manjših krajih je to nekoliko težje kot v velikih mestih. »Bivanje v istem podeželskem okolju je oteževalna okoliščina pri odločanju zdravstvenih delavcev za prijavo v primerih, ko znaki nasilja v družini niso očitni ali pa žrtve nočejo prijaviti nasilja. Tako na primer patronažne sestre tvegajo, da jim bodo oskrbovanci za vedno zaprli vrata v dom, da bodo izgubile njihovo zaupanje,« pravijo pri projektu POND (Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti), ki je zaživel februarja letos.

Ena od patronažnih sester je recimo zapisala: »Če se na vasi kaj zgodi, se hitro razve. Večkrat tudi sosedje nočejo prijavljati nasilja, pa domači ga skrivajo. Ženska se tudi dva dni skriva, ko je v modricah, ker jo mož pretepa. Tudi pred svojimi kolegicami. In če jaz vstopim v hišo, in jo vprašam, a te je mož pretepel, nikoli več ne bo z mano govorila.« In še: »Če prideš nenačrtno, odkriješ vraga in pol, če pa prideš načrtno, ne vidiš nič, ker ti skrijejo vraga in pol. Tudi mali otrok ne bo povedal. Ne bo izdal staršev.«

Kako pomagati?

V okviru projekta POND bodo enkrat do dvakrat mesečno od septembra do marca potekala dvodnevna usposabljanja za zdravstveno osebje. Prvi termin je bil zaseden že sredi poletja, kar dokazuje, da se zdravstveni delavci v splošni oziroma družinski medicini, pediatriji, ginekologiji, psihiatriji in patronažni službi ter v urgentnih oziroma travmatoloških ambulantah in oddelkih bolnišnic, ki jim je namenjeno izobraževanje, zavedajo pomena svoje vloge pri preprečevanju nasilja in ustrezni obravnavi žrtev. K temu jih zavezuje tudi Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki ga je izdalo ministrstvo za zdravje. »Prav zdravstveni sistem je pogosto prvi naslov, na katerega se žrtve nasilja v družini obrnejo po (zdravniško) pomoč. Zato je pomembno, da so zdravstveni delavci opremljeni z znanjem in veščinami, kako se ustrezno odzvati v primeru nasilja v družini. Dogaja se, da se tudi zaradi nezadostne informiranosti, slabega poznavanja postopkov in nejasnosti svojih vlog pozno in z zadržki odzivajo na pojave nasilja v družini,« je pojasnila dr. Lilijana Šprah, vodja projekta POND.

V preteklih mesecih so naredili raziskavo med slovenskimi zdravnicami in zdravniki, ki je pokazala, da se jih je dobrih 78 odstotkov tistih, ki so sodelovali, pri svojem delu že srečalo s primerom nasilja v družini. Kot najpogostejšo oviro pri njegovi prepoznavi in obravnavi navajajo pomanjkanje izkušenj in znanja za ustrezno pomoč žrtvam, pomanjkanje sodelovanja z ostalimi pristojnimi institucijami in zdravstvenim osebjem, preobremenjenost z delom in pomanjkanje časa. »Najbolj jih ovira pomanjkanje ustreznih kompetenc. Strinjajo se, da so izobraževanja potrebna,« pravi Šprahova.