Velikokrat govorimo, da ni pomemben denar, ampak zdravje, vendar pozabljamo, da je to dvoje povezano. Obstajajo študije, ki dokazujejo, da ugodno finančno stanje manjša občutke bolečine, in sicer tako telesne kot čustvene, ki so posledica socialne zavrnitve. Bolečina je tema, ki buri duhove znanstvenikov. Si jo v resnici samo umišljamo?
Star je bil 17 let, ko je bilo zaradi posledic bližnje eksplozije ožganih 70 odstotkov njegovega telesa. V nekaj sekundah se je vse obrnilo na glavo. Od takrat je minilo že trideset let, v resnici pa vsak dan svojega odraslega življenja preživlja v družbi bolečine. Nesreča, ki se je zgodila, mu je začrtala tudi profesionalno pot. Postal je opazovalec nenavadnosti človeškega vedenja. Danes je Dan Ariely vedenjski psiholog, profesor na ameriški univerzi Duke ter avtor knjig, ki jih poznamo tudi v prevodu: Predvidljivo nerazumni in (Poštena) resnica o nepoštenosti.
Boleče odstranjevanje povojev
Prva tri leta po nesreči je preživel v bolnišnicah. Opekline (in njihovo zdravljenje) so povzročale tolikšne bolečine, da bi jih bilo težko primerjati s čimer koli drugim. A ker je vedel, da bodo ostale z njim, mu ni preostalo drugega, kot da opazuje svoje ravnanje. Vsak dan se je moral v bolnišnici namakati v kadi; postopek je vključeval tudi odstranjevanje povojev in strganje mrtve kože in mesa. Sestre so povoje vlekle s telesa hitro in naenkrat. Brez premora. Rekle so, da je to najmanj boleča metoda. A ko je neki dan dobil možnost, da bi preizkusil še drugo, svojo metodo, ko je imel malce več nadzora nad dogajanjem, je bilo bolečino laže zdržati. Začel se je spraševati, ali to, da si nemočen v tem, kdo ti povzroča bolečine in kako, bolečino celo okrepi. Njegovo raziskovanje so sestavljali tudi polznanstveni eksperimenti, ki jih je izvajal na sebi, prijateljih, prostovoljcih. Preizkušal je njihovo (in svojo) vzdržljivost ob vročini, mrazu, pritisku, glasnih zvokih... In spoznal, da obstajajo boljši in slabši načini, kako povzročati bolečino. Glede odstranjevanja povojev je spoznal, da je boljša njegova metoda: bolje je, če jih odstranjuješ počasi, in sicer tako, da začneš na najbolj bolečem delu in se pomikaš proti najmanj bolečemu.
So moški bolj vzdržljivi?
Podatki, ki jih je zbral, so res neverjetni. Pred leti sta harvardska raziskovalca Kurt Gray in Daniel Wegner ugotovila, da bolečino doživljamo veliko huje, če mislimo, da nam je bila povzročena namerno, in ne po nesreči. Kaj pa ženske in porod? Nekoč se je Dan vrgel v debato s svojo profesorico, ki je trdila, da imajo ženske ravno zaradi sposobnosti rojevanja in prenašanja bolečine, ki pride z njim, višji prag bolečine. Dan je trdil, da ni tako. Zato je naredil preizkus. Vse, ki so šli mimo njegovega kotička raziskovalnega asistenta, je prosil, naj držijo roko v vroči vodi vse do trenutka, ko bolečina postane neznosna. Izkazalo se je, da so moški lahko držali roko v vodi dlje. Kaj to dokazuje? Po mnenju Danove takratne profesorice Ine Weiner nič drugega kot to, da so moški bolj neumni. Le kdo pri zdravi pameti bi držal roko v vroči vodi zgolj zaradi potreb nekega smešnega preizkusa. Čez leta se je zadeve lotil bolj resno in dokazal, da ima prav: ženske v povprečju čutijo 20 odstotkov močnejšo bolečino kot moški v enakih okoliščinah. Raziskoval je »trpljenje« pri bolečem vratu, križu in celo virusnem hepatitisu.
Trpljenje, ki ne mine
Elliot J. Krane, profesor anesteziologije z univerze Stanford, je prav tako raziskovalec bolečine. »Velikokrat o njej premišljujemo kot o simptomu bolezni. In večinoma ni s tem nič narobe. Je simptom tumorja, infekcije, vnetja, operacije ... A v desetih odstotkih sploh ne mine, čeprav je običajno okrevanje že mimo.« Medicinski termin tega fenomena je alodinija. Občutek pa je tak, da bi tisti, ki ga boli recimo roka, ob dotiku peresa začutil tako močno bolečino, kot bi postavil roko na gorilnik. Vzrok je napaka v delovanju živčnega sistema. »To je tako,« pove Krane v predavanju TED, »kot da bi kdo v vaši hiši zmedeno povezal električno omrežje in bi, ko bi hoteli prižgati luč, potegnili vodo na stranišču nadstropje niže ali vključili pomivalni stroj.«
Ko se je nekoč bralka na uredništvo revije Ona oglasila s taistim problemom, je ortoped prof. dr. Vane Antolič odgovoril: »Priporočamo postopno vedno večjo aktivnost prizadetega sklepa za desenzibilizacijo pretirano občutljivih tkiv. Dobri sta tudi precej intenzivna in močna masaža ter uporaba izmenično vročih in hladnih kopeli. Priporočajo ultrazvočno terapijo, prav tako terapijo s protibolečinsko elektrostimulacijo (TENS), parafinske obloge in pnevmatične pumpe. Učinkovito je sistemsko dajanje kortikosteroidnih hormonov, a zdravljenja običajno tako ne začnemo. Poleg tega so indicirana zdravila proti vnetju in bolečinam, zdravila proti krčem, triciklični antidepresivi, betablokerji, inhibitorji kalcija in kalcitonin, tudi lokalna infiltracija z anestetikom in blokada simpatičnih ganglijev...«
V hujših primerih je nujna kirurška prekinitev avtonomnega živčevja, ob posebno neugodni strukturiranosti se priporoča tudi psihoterapija. To ne pomeni, da si bolečino le umišljate, a morda obstaja način, kako si jo olajšate.
