Naravno je, da je ženska med porodom obdana z drugimi ženskami

Diplomirana psihologinja je po končani fakulteti nekaj let delala v tem poklicu, potem je pa je dvakrat postala mama, ima dve hčerki in pravi, da sta bila ta dva poroda in materinska vloga tisto, kar je v njej vzbudilo nekaj popolnoma novega …

Kako ste se spoznali s poklicem doule, porodne spremljevalke?

Močno se spomnim občutkov po prvem in drugem porodu: »Porod je mimo, imam čudovito punčko in nobenega pravega razloga, da ne bi skakala v zrak od sreče, vseeno pa se zdi, kot da mi je nekdo nekaj vzel.« Takrat se v področje poroda še nisem toliko poglabljala, razen v času nosečnosti, ko sem brala veliko knjig o tej tematiki. Strast do raziskovanja, kaj se pri porodu dogaja, kaj je mišljeno, da se zgodi, in zakaj sem se počutila tako, kot sem se, me je pripeljala do čisto novega vedenja. Počutila sem se, kot da sem odkrila skrivnostno jamo starega znanja in modrosti o porodu. Zakopani so bila globoko in večina žensk ni našla poti do tja. To je bil 'klik' in rekla sem si, da če jaz zdaj to vem, morajo to vedeti vse ženske. Naprej pa je bilo vse le še splet naključij, saj sem bila v tistem času v stiku z združenjem Naravni začetki, ki je takrat organiziralo prvo delavnico za doule v Sloveniji …

Doula ni nekaj novega, čeprav se v zadnjem času zdi, da je to moderno, in lahko pogosto slišimo tudi kakšno pripombo, češ, koliko žensk je že rodilo, zakaj je treba tako komplicirati?

Pavšalno mnenje je lahko tudi tako … Ampak to, da ima ženska med porodom ob sebi druge ženske, ki jo podpirajo vsaka na svoj način, je nekaj najbolj naravnega na svetu. Manj naravno je imeti ob sebi zdravnika, ki o tebi ve le nekaj dejstev, odnos pa v največji meri temelji na relaciji zdravnik-pacientka. V bolnišnici nam sicer pripada babica, in če imaš srečo, je čudovita, ampak imeti moraš srečo. Pravzaprav je precej noro, da gremo v porodnišnico rodit otroka in gremo na slepo. Še frizerja si izberemo, ne pa ljudi, ki bodo z nami v enem najbolj intimnih, mogočnih in ranljivih dogodkov v življenju. V Sloveniji je doula poleg treh samostojno delujočih babic v tem trenutku edini član porodne ekipe, ki si ga ženska lahko izbere glede na svoje potrebe in energijo. Doula je tam zanjo in njenega partnerja. Čuva njen prostor, jo posluša in med porodom je tam izključno zanjo in partnerja. Zaradi izkušenj največkrat brez besed vem, kaj potrebuje.

Kdaj je čas, da si izberemo doulo?

Kadarkoli v času nosečnosti, mogoče bolje čim bolj zgodaj. Manj ugodno je, če je to zadnji hip, a vseeno je bolje kot nič. Pomembno je, da se z bodočo mamico srečava in se začutiva.

Se vam kdaj zgodi, da se tudi ne?

Pred tem, da se midve začutiva v živo, se zgodi že neka druga pot, saj me poiščejo ženske, ki berejo mojo spletno stran ali profil na facebooku. In težko se ne ujamem z njimi, saj tiste, ki jim ne diši moj način, niti ne pristopijo. Ob meni naj bi čutile sproščenost, varnost, saj bodo med porodom razgaljene v vseh pogledih.

Kakšen je bil prvi porod, pri katerem ste bili poleg kot doula?

Spomnim se, da sem tri dni po svetu hodila nekaj centimetrov od tal in je bil zame zelo zdravilen. Tista ženska je rodila tako, kot sem vedela zase, da bi morala. Naravno, brez vmešavanja, kot je želela, v spoštljivem okolju. Rodila je tako, kot se rodi, zarjovela, porodila otroka, nasmejana do ušes. Ta porod se je tako lepo usedel v bolečino mojega prvega in tudi drugega poroda, ki pač nista bila taka. Nista bila grozna, to moram poudariti, in včasih, ko poslušam zgodbe drugih, težko dojamem, kako je mogoče v tem trenutku v Sloveniji dopuščeno takšno nasilje nad ženskami.

Pa vi kot doula lahko med porodom posežete vmes? Beseda nasilje nad ženskami zveni precej grobo …

Prav nič groba ni, čisto prava je. Vendar nisem tam, da bi stala v prvi bojni vrsti in se vmešavala v potek poroda. Žensko že v času nosečnosti pripravim na to, kaj jo čaka, in gre za to, da ji pomagam, da se odpre za izkušnjo, kakršnakoli že bo. Poleg psihološke priprave gremo po navadi tudi skozi vse rutinske postopke, se pogovorimo o vsakem o njih in kako se ona opredeljuje do tega. Moja naloga je opolnomočenje. In tudi pri porodu samem se ne vmešavam v delo zdravstvenega osebja, odločitve zase sprejemata ženska in njen partner. Ženski ne jemljem njene moči odločanja, ker na koncu poroda nočem, da reče, da brez mene ne bi mogla roditi. Če to reče, se resno vprašam, kaj sem naredila narobe.

Velikokrat naletite na stereotip, da z doulo rojevajo samo ženske, ki verjamejo v alternativo?

Mnenja so takšna in drugačna, ampak me se ni to nikoli dotaknilo. Nikoli ne obsojam nikogar, saj ne morejo drugače razmišljati, dokler nimajo dovolj informacij. Kaj pa je alternativni porod? Nov je medikalizirani porod. Naravni porod je star tisoče in tisoče let in očitno dobro deluje. Ko se je porod preselil v bolnišnice, približno v petdesetih letih, je postal medicinski dogodek.

Zakaj imamo vsi sploh toliko dela s porodom?

Zato ker je zašel iz svoje naravne orbite. In to ne v dobro smer. Vpliva na vsa področja življenja ljudi v družini, in ker je tako razosebljen in postavljen med sterilne stene, delamo velikansko škodo. Porod je eden najpomembnejših dogodkov v življenju. Koliko ceremonij je okoli bistveno manj pomembnih stvari. Porodu je treba vrniti spoštovanje in ponovno zares videti žensko in njeno zmožnost roditi novo življenje.

Ostanete z mamicami v stikih?

Šest tednov po porodu se naše druženje uradno zaključi. Koliko želijo ostati v stikih, prepuščam njim, tako jim povem. In to dobro deluje. Meni ni samoumevno, da me povabijo k porodu, zato s seboj vedno prinesem ljubezen, predanost in spoštovanje, človečnost. Taka izkušnja nas v nekem polju življenja globoko poveže.