Svetovna zdravstvena organizacija znova poudarja potrebo po ohranjanju prizadevanj za visok delež pri rutinskih cepljenjih in s tem zagotovitev, da so necepljeni dojenčki zaščiteni proti bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem. Z uspešno statistiko se ponaša tudi Slovenija – a le ko govorimo o nacionalnem programu, ki vključuje zaščito pred davico, tetanusom, oslovskim kašljem, otroško paralizo in okužbami s Hib ter pred ošpicami, mumpsom in rdečkami.
Kot so pred svetovnim in evropskim tednom cepljenja opozorili strokovnjaki z Inštituta za varovanje zdravja RS, ima Slovenija nizko precepljenost proti gripi, klopnemu meningoencefalitisu, meningokoknemu meningitisu, pnevmokoknim okužbam, noricam, rotavirusnim okužbam in tuberkulozi: poudarjajo, da je nevarno zlasti zanemarjanje zaščite pred gripo med najbolj ogroženimi skupinami, torej med starejšimi, majhnimi otroci in kroničnimi bolniki. »Po svetu na milijone otrok letno umre za otroškimi nalezljivimi boleznimi, za katere obstaja cepljenje. Zaradi visokega deleža cepljenih otrok se v Sloveniji nekatere nalezljive bolezni ne pojavljajo več ali pa se je njihovo število bistveno znižalo. Tako se ne srečujemo več z obolelimi otroki, priključenimi na dihalno napravo zaradi paralize dihalnih mišic, ki bi jo povzročil virus otroške paralize, ne vidimo več otrok, ki bi se dušili zaradi davice, ali otrok z možgansko okvaro zaradi ošpic,« sporočajo z IVZ. In čeprav so nekatere nalezljive bolezni trenutno zelo redke ali pa se sploh ne pojavljajo, bi lahko znižanje deleža cepljenih spodbudilo njihovo vrnitev – spomnimo na vnovične epidemije ošpic, ki so v zadnjih letih doletele nekatere evropske države. Sicer smo s cepljenjem že izkoreninili črne koze, podobna usoda pa bo po pričakovanjih doletela tudi otroško paralizo, ki je v Sloveniji nismo zabeležili od 1979.
Cilj cepljenja: konec cepljenja
Zdravstvena stroka nenehno ocenjuje program cepljenja in ugotavlja njegovo varnost in učinkovitost, da pravočasno prepoznajo potrebo po spremembi in prilagoditvi, pojasnjujejo na IVZ: »Končni cilj programa cepljenja je, da se cepljenje preneha. Da se določeno cepljenje opusti ali zmanjša število odmerkov pri cepljenju proti določeni bolezni, pa je treba izpolniti pogoje. Zagotovljeno mora biti, da bo učinek boljši ali vsaj enak, da se učinkovitost in varnost za posameznika in prebivalstvo ne bosta zmanjšala, da – če povzročitelj še kroži – obstajajo drugi bolj učinkoviti ukrepi, da je povzročitelj bolezni povsem iztrebljen. Cepljenje se nadaljuje, četudi se bolezen ne pojavlja več ali pa v manjšem številu. Z zmanjšanjem pojavljanja bolezni postanejo neželeni učinki, ki jih ni več kot prej, bolj vidni. Tako se ustvarja občutek navidezne zmanjšane varnosti, in tudi zato lahko nekateri dvomijo o potrebnosti cepljenja. Najverjetneje bomo lahko prenehali cepiti proti otroški paralizi, ko se bo bolezen umaknila še iz zadnjih držav – Nigerije, Čada, Somalije, Afganistana in Pakistana –, kjer se še pojavlja.«
Kljub glasnim priporočilom je v Sloveniji vse več dvomov med starši, ki cepivom in nacionalnemu programu oziroma izvajalcem ne zaupajo, a kot pojasnjujejo strokovnjaki z IVZ, nalezljive bolezni ne poznajo meja: »Verjetnost, da se necepljeni otroci in vsi ostali, ki niso cepljenji, okužijo s katero od nalezljivih bolezni, proti katerim je mogoče cepljenje, je veliko večja. To se lahko zgodi tako v Sloveniji kot tudi v tujini.« Ne drži prepričanje, poudarjajo, da lahko otrok zaradi kombinacije cepiv proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in otroški paralizi umre, dokazov za povezavo med cepivi in nenadno smrtjo dojenčkov namreč ni, lahko pa dojenčkovo življenje ogrozijo bolezni, proti katerim cepimo. Ne pozabimo, otroške bolezni (oznako otroške nosijo, ker prizadenejo po večini otroke), niso nedolžne in lahko povzročijo vrsto zapletov tako pri najmlajših kot tudi pri odraslih, zapleti pa so lahko tudi zelo resni in celo smrtni. Ravno tako ne drži, še opozarjajo z IVZ, da cepljenje z več kot enim cepivom naenkrat preobremeni otrokov imunski sistem: ta se namreč vsak dan sooča z več sto tujki in zlahka prenese več cepiv naenkrat. Protitelesca, ki so v cepivu, so proteini, ki zaradi svojih lastnosti prepoznajo škodljive klice. V primerjavi s snovmi, ki jim je otrok izpostavljen vsak dan ali pri prehladu, so neznatna. Še podatek: umrljivost dojenčkov po 1955. strmo upada, ravno med letoma 1956 in 2000 pa smo v Sloveniji uvedli največ cepljenj, še poročajo z IVZ. Tretjina dojenčkov sicer umre v prvih šestih dneh po rojstvu, večina pa do tretjega meseca, preden se cepljenje po rutinskem programu sploh začne.
V rednem programu cepljenja slovenskih predšolskih otrok se je v zadnjem desetletju sicer zgodila le ena sprememba: cepljenje proti tuberkulozi je z letom 2005 ostalo obvezno le za novorojenčke okuženih mater in je priporočljivo, če se je otrokova družina v zadnjih petih letih priselila iz države z visoko incidenco bolezni.
Miti in dejstva
- Mit: Če dobro skrbimo za higieno, ne bomo zboleli – zato cepljenje ni potrebno.
Dejstvo: Bolezni, proti katerim se lahko cepimo, se bodo vrnile, če odpravimo programe cepljenja. Dobra higiena lahko pomaga preprečevati bolezni, kot sta, denimo, gripa in kolera. Vendar se večina virusov širi ne glede na to, kako čisti smo!
- Mit: Večina ljudi, ki jih doletijo bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, je bila v resnici cepljena.
Dejstvo: Zaradi kompleksnosti človekovega imunskega sistema nobeno cepivo ne zagotavlja stoodstotne zaščite. Vendar je, na primer, več kot devetdeset odstotkov ljudi, ki so v letu 2009 zboleli za ošpicami, prejelo manj kot priporočena dva odmerka cepiva proti tej bolezni.
- Mit: Cepiva imajo vrsto škodljivih in dolgoročnih neželenih učinkov, ki jih še ne poznamo. Zaradi njih lahko celo umremo.
Dejstvo: Cepiva kot vsa zdravila lahko povzročijo tudi neželene učinke, vendar nobeden od njih praviloma ni tako resen kakor bolezen, ki jo preprečujejo in katere posledice so lahko tudi smrtne. Večinoma gre za rdečico in bolečino na mestu vboda, glavobol ipd. Pogosto so bolezni, proti katerim cepimo, veliko hujše.
- Mit: Gripa je samo nadloga.
Dejstvo: Gripa je resna bolezen, ki vsako leto po svetu ubije več sto tisoč ljudi. Nezaščiteni lahko virus prenesejo na koga, ki spada v skupino z večjim tveganjem za težji potek bolezni – in lahko pri njem povzroči celo smrt.
- Mit: Cepivo proti gripi ni učinkovito.
Dejstvo: Cepivo proti gripi omogoča 70-odstotno zaščito. Drži, da vsako zimo veliko ljudi pokaže znake, podobne gripi, zato pogosto zmotno mislimo, da gre za gripo, res pa je tudi, da v sezoni navadno krožijo različni virusi gripe. Sezonsko cepivo zaščiti proti trem najpogostejšim sevom.
- Mit: Bolje je dobiti zaščito s preboleno boleznijo kakor s cepljenjem.
Dejstvo: Cepiva imunskemu sistemu zagotovijo dovolj informacij, da se lahko bojuje proti virusu, ko pride v stik z njim. Tako preprečimo resne zaplete bolezni. Bolezen res da še več informacij kakor cepivo, vendar imunski sistem potrebuje le omejeno količino informacij, da prepozna mikroorganizme, ki vdirajo v telo, in cepivo zadošča.
- Mit: Sestavine cepiv so škodljive.
Dejstvo: Kot v vsakem zdravilu so tudi v cepivih zdravilne učinkovine in pomožne snovi, ki so v našem telesu in okolju. To so kemijske snovi, ki v majhnih in neškodljivih količinah pripomorejo h kakovosti cepiva. Nekatere od teh snovi (aluminij, formaldehid, želatina, fenol) so v hrani in drugih snoveh ter okoljih, s katerimi prihajajo otroci vsak dan v stik, v mnogo višjih koncentracijah kakor v cepivih, kjer so v količinah, neškodljivih za zdravje.