Najprej k vaškemu vraču, šele potem k zdravniku

Od takrat prostovoljci odhajajo vsako leto, tudi večkrat, ne samo v Zambijo, ampak tudi v Kenijo, Ugando, Malavi, na Madagaskar in v Papuo Novo Gvinejo. Zanimanje za izbirni predmet tropska medicina, ki ga imajo na obeh fakultetah v šestem, zadnjem letniku študija medicine, je po besedah sogovornikov precejšnje. Za študente medicine, ki bi bili radi del odprave, je izpit iz tega predmeta obvezen. »Meni ga ni treba delati, zadostuje obiskovanje predavanj, vsi pa se moramo udeležiti tako imenovanega tropskega vikenda,« razloži zdravstveni tehnik David Tramšek, študent fakultete za zdravstvene vede v Mariboru. »Medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki so v odpravah zelo dobrodošli, saj imajo znanja, ki jih zdravniki oziroma bodoči zdravniki nimamo,« pravi študentka šestega letnika na ljubljanski medicinski fakulteti Maja Hanuna, ki se poleg Tramška ter kolegov Aljoše Freliha in Monike Korenč ter specializanta nevrologije Andreja Gubenška že veseli septembrskega odhoda v Ugando. Tam bodo ostali tri mesece, tako kot večina odprav v šest oddaljenih predelov sveta. Pred njimi bo v vasi Bufuka ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande odprava absolventov mariborske medicinske fakultete, ki pravijo, da si želijo vsaj malo prispevati k izboljšanju razmer tam, »kjer medicinska oskrba ni sama po sebi umevna in kjer si otroci namesto novega tabličnega računalnika želijo predvsem zdravja«. Tudi zdaj je tam skupina študentov. »Sekcija za tropsko in potovalno medicino, ki je bila leta 2000 ustanovljena v okviru infekcijske klinike, bi skupaj s sekcijami na fakultetah rada vzpostavila kontinuirano, ne samo občasno nekajmesečno zdravstveno oskrbo, in v večini dežel to kar lepo uspeva,« pravi Maja Hanuna, ki je na študij v Ljubljano prišla iz Celovca.

Odprave si med seboj pomagajo, tista, ki je trenutno v tujini, naslednji skupini, ki se na odhod začne pripravljati že kako leto prej, poroča, kakšno je stanje, česa najbolj primanjkuje … Nadvse koristen je tropski vikend, na katerem profesorji in zdravniki s predavanji in delavnicami prostovoljce oborožijo z najpomembnejšimi informacijami in znanjem, ki ga bodo potrebovali pri oskrbi domačinov. Dobrodošli so tudi nasveti in neprecenljive izkušnje prejšnjih odprav. Študentje medicine, dentalne medicine, mikrobiologije in zdravstvene nege (večinoma se za odpravo odločijo ob koncu študija) ter zdravniki se običajno prav na takšnem srečanju dokončno odločijo, kdaj in kam bi radi odšli, ter začnejo sestavljati od štiri- do šestčlansko skupino. Člani odprave se morajo dobro razumeti in si zaupati, seveda pa je nujno tudi, da vsak študent še posebno dobro obnovi in poglobi znanje z določenega medicinskega oziroma zdravstvenega področja: dogovorijo se, kdo se bo bolj posvetil ginekologiji, kdo dermatologiji, infektologiji in tako naprej. Pomembno je, da se res dobro pripravijo, saj so daleč od doma in izkušenih mentorjev večinoma prepuščeni svojemu znanju in iznajdljivosti. Vsaka odprava mora pridobiti priporočilo Sekcije za tropsko in potovalno medicino ter priporočilo ministrstva za zdravje, pravita Tramšek in Hanunova.

Tudi na dom

Vendar, razumljivo, brez finančnih sredstev kljub še tako veliki pripravljenosti pomagati ljudem v manj razvitih odročnih predelih sveta prostovoljci ne morejo storiti ničesar. Denar potrebujejo za letalske vozovnice (kar je največji strošek), bivanje, medicinske instrumente in sanitetni material ter njihov transport iz Slovenije, nakup in prevoz zdravil v tuji državi, prevoz bolnikov v bolnišnico, prevoz do tistih, ki ne morejo priti v ambulanto, prevajalce in še marsikaj. Finančna sredstva mora zbrati vsaka odprava sama, poudarjajo pa, da so donatorski prispevki pod nadzorom sekcije oziroma fakultete porabljeni izključno za izdatke, povezane s projektom. Vsaka odprava mora po vrnitvi oddati finančno poročilo. Udeleženci niso razsipni, vse počnejo brez plačila in premišljeno, zato za posamezno odpravo potrebujejo od 10.000 do 20.000 evrov (toliko npr. za Ugando), kar je odvisno zlasti od oddaljenosti in načina dela. »V Zambiji, recimo, pomagaš v bolnišnici, v Ugandi pa bomo v majhni kliniki na otočku ob vasi Bufuka povsem sami skrbeli za približno 60 bolnikov na dan. Tistim, za katere bomo presodili, da jim ne moremo ustrezno pomagati, bomo priskrbeli in plačali prevoz do bolnišnice, ki je oddaljena tri ure vožnje po zelo slabih cestah. Bolnika vedno spremlja član odprave, saj se mu med potjo stanje lahko poslabša.« Tiste, ki ne morejo priti do ambulante, obiščejo na domu, seveda je treba tudi ta prevoz plačati.

Do zdaj je vsaka odprava zbrala dovolj denarja in tudi sanitetnega materiala. Upajo, da jim bodo tako podjetja, ki jih prosijo za pomoč, kot ljudje, ki se ustavijo ob njihovih stojnicah (v avli kliničnega centra, mestnih središčih, na koncertih in drugod) ali si ogledajo njihove spletne strani, pomagali tudi v prihodnje. »Veseli in hvaležni smo za vsako donacijo. Konec koncev gre za dobrodelne odprave, za pomoč ljudem, ki nimajo niti pitne vode, elektrike in kanalizacije, kaj šele osnovne zdravstvene oskrbe,« pravi Maja. »Razsajajo številne bolezni, ki jih v razvitem svetu skoraj ne poznamo več, npr. malarija, rumena mrzlica, hepatitis A, tuberkuloza, zato se moramo člani odprav cepiti in jemati antimalarike. Prav tako je veliko dermatoloških bolezni, kroničnih ran, okužb dihal, bolečin v mišicah in kosteh, seveda pomagamo tudi pri porodih. Dostopnost do zdravnika in zdravil ima malo prebivalcev. Zdravstvenih delavcev ni dovolj, poleg tega mnogo ljudi živi v predelih brez cest in do ambulante potrebujejo veliko časa. Marsikje ob težavah še vedno iščejo pomoč pri vaških vračih, toda ko se razve, da so prišli prostovoljci, je pred ambulanto vsak dan dolga vrsta ljudi.«

 Brez denarja ne gre

Če ste pripravljeni finančno podpreti prostovoljne humanitarno-medicinske odprave slovenskih študentov medicine in zdravnikov v odročne tropske predele sveta, vas vabijo, da spremljate objave na spletni strani Sekcije za tropsko in potovalno medicino (www.stpm.org). V zavihku Odprave pobrskate med aktivnimi odpravami, s klikom na vsako od njih pridete do podrobne predstavitve. Spletni naslov naših sogovornikov iz Ljubljane je www.bunyonyi2016.si, njihovih mariborskih kolegov pa www.uganda2016.si. Pred odhodom in po vrnitvi iz tropov vsakega člana odprave natančno pregledajo na infekcijski kliniki.