Vzrokov za to nevrološko obolenje je veliko, tako tudi metod zdravljenja, a niso vse enako učinkovite: nasprotno, nekatera zdravila so morebiti tudi tvegana, saj lahko napade celo poslabšajo, nevarni so tudi stranski učinki.
Epilepsija je ena od najpogostejših nevroloških bolezni, pri kateri se ob nenadni nepravilni dejavnosti možganskih celic pojavijo epileptični napadi. A pri tej bolezni ne gre zgolj za okvaro nevronov, ki ima lahko tudi hude in celo usodne posledice, gre za bolezen, ki je pogosto predmet družbenih predsodkov, ti pa posameznika marsikdaj krivično zaznamujejo.
Vzroki odvisni od starosti obolelega
V razvitem svetu se epilepsija pojavi pri enem odstotku prebivalstva: po nekaterih podatkih naj bi za njo bolehalo okoli štirideset milijonov ljudi, od tega šest milijonov Evropejcev. »Pred leti je slovenska epidemiološka študija kazala, da je epilepsija pri nas primerljivo pogosta
kot drugod v razvitem svetu, zato ocenjujemo, da je v Sloveniji približno 15.000 ljudi z epilepsijo,« pojasnjuje mag. Bogdan Lorber, dr. med., vodja dejavnosti za epilepsije odraslih v UKC Ljubljana. »Med spoloma ni razlik v pogostosti obolevanja. Epilepsija, ki je lani prvič dobila tudi svoj evropski dan in ga bo zdravstvena stroka zaznamovala vsak drugi ponedeljek v februarju, je skupno ime za več različnih bolezni, pri katerih se ponavljajo epileptični napadi. Nekatere od teh so dedne in so zanje znane tudi podrobnosti dedovanja in genetske okvare, pri nekaterih drugih ugotavljamo le dedno nagnjenost, večina epilepsij pa ni dednih.
Tudi drugih vzrokov je veliko: prirojene napake v dozorevanju možganov, poškodbe in tumorji možganov (večinoma nerakavi), infekcije možganov, možganska kap ...« še pove. Epilepsija se lahko pojavi v katerem koli obdobju, najpogosteje pa v otroštvu in v jeseni življenja, glede na starost obolelega se razlikujejo tudi vzroki; v poznejših letih je bolezen največkrat posledica kapi. Poleg teh vzrokov lahko epileptične napade sprožijo tudi zastrupitve in čezmerno pitje alkohola ali uživanje drog, dolgotrajna nespečnost, hipoglikemija oziroma nizka raven sladkorja v krvi, daljši ali intenzivnejši telesni napori in nezadostna preskrba možganov s kisikom, vendar ti napadi še ne pomenijo epilepsije. »Epileptični napadi so zelo različni,« nadaljuje Lorber. »Nekatere je težko opaziti, drugi so očitni in zbujajo strah pri opazovalcih. Takrat del možganov, včasih pa tudi skoraj celotni možgani, delujejo narobe. Za epileptične napade je značilno, da se napačno delovanje navadno samo prekine in se ponavlja na videz naključno. Potek napada je odvisen od področij v možganih, ki jih epileptična motnja zajame.« Napadi po večini minejo brez posledic, a izid je lahko drugačen, če se bolnik hudo poškoduje, v izjemno redkih primerih pa celo smrten zaradi zastoja srca. Naloga navzočih v hudih trenutkih je, da poskrbijo za udobje in varnost bolnika, napada nikakor ne poskušajo fizično ustaviti, morebiti nezavestnega bolnika, takoj ko je mogoče, postavijo v bočni položaj; nikoli ga ne zapustijo, temveč mu stojijo ob strani, dokler se mu ne povrne zavest. Kadar napad traja več kot pet minut, poiščejo zdravniško pomoč.
Zdravila so lahko
zelo tvegana
Epilepsijo zdravijo različno, najpogosteje pa učinkujejo zdravila, nadaljuje sogovornik: »Z zdravili zmanjšujemo verjetnost ponovitve napadov, uspešna so pri približno 70 odstotkih bolnikov, ki tovrstnih napadov potem ne doživljajo več. Ob zdravilih
poskušamo odkriti še morebitne sprožilne dejavnike, denimo alkohol ali neprespanost, ki bi lahko s spremembo življenjskega sloga zmanjšali verjetnost napadov. Ko prvo zdravilo odpove, poskusimo drugo ali pa njihove kombinacije. Če tudi to ni uspešno, poskušamo poiskati predel v možganih, ki bi ga morda lahko z nevrokirurškim posegom ob čim manjši dodatni škodi odstranili in s tem ozdravili epilepsijo. Včasih so učinkovite tudi metode električnega draženja vagusnega živca ali kar posameznih delov možganov in pri nekaterih bolnikih zelo stroge ter nadzorovane diete.« Zdravil je veliko, pojasnjuje zdravnik, nekatera pa lahko nekatere vrste napadov celo poslabšajo: »Ni vseeno, katero zdravilo predpišemo, saj niso vsa enako učinkovita pri vseh vrstah epilepsij; neželeni učinki so zelo različni in tudi posamezni bolniki jih različno prenašajo.«
Zdravljenje ni nujno trajno: zdravila namreč poskušajo ukiniti, ko je verjetnost škode zaradi ponovitve napada manjša od škode zaradi neželenih učinkov zdravil. »Ko bolnik nekaj let ni imel napada in, seveda, če se za to odloči, lahko začnemo postopno zmanjševati odmerke. Verjetnost ponovnega napada se s časovno oddaljenostjo od zadnjega napada zmanjšuje,« še pove. Kakšno pa je življenje človeka, ki ga je prizadela epilepsija? Po večini ne zahteva večjih prilagoditev, a ob večji pogostosti napadov so lahko občutno zaznamovani otroci, še sklene: »Kadar je napadov veliko, sta seveda lahko motena razvoj otroka in njegova delovna učinkovitost, ob nenehnem strahu pred napadom pa se razvije tudi vrsta psiholoških težav. Nekatere so posledica realnih nevarnosti, cela vrsta pa je bolj posledica predsodkov in nepoznavanja bolezni.«
