Mag. Miloš Židanik, dr. med., specialist psihiater, je pred kratkim na vrata svoje ambulante obesil zanimivo obvestilo: »Rak, bolezni srca in ožilja, debelost, sladkorno bolezen in avtoimunska obolenja (npr. multipla skleroza) je mogoče relativno enostavno preprečiti, a tudi zdraviti oziroma vplivati na njih potek, če so te bolezni že prisotne – ob pomoči prehrane. Izberite hrano izključno rastlinskega izvora – brez mesa, rib, mlečnih izdelkov in jajc – in naredili boste največ zase in za svoje otroke. Zrelost pomeni zrel odnos do sebe in svojih. Čas je za spremembo!«
Mariborski specialist psihiater je v pogovoru podrobno razložil, zakaj se je odločil za pogumno potezo, ki je v nasprotju s slovenskimi smernicami zdravega prehranjevanja in uradne medicine. Kakšni so bili odzivi na vaše javno obvestilo?
Večjih odzivov v moji ordinaciji ni bilo. Moji pacienti so me že poznali. Tistim s čezmerno težo sem že dolgo priporočal knjigo Victorie Boutenko: 12 korakov do presne hrane. Podobno tistim z določenimi telesnimi obolenji, pri katerih sem upravičeno domneval, da jim bo taka hrana pomagala. Presenetili pa so me odzivi ljudi na spletu, ki so bili zelo množični in evforični ter v glavnem pozitivni.
Kaj pa zdravniški kolegi?
Pravzaprav nimam povratne informacije. Dobil sem dve pismi, eno od kolegice ginekologinje in eno od študentke medicine, obe napisani v pozitivnem duhu. Več odzivov pričakujem po objavi članka v naši stanovski reviji, v katerem pišem o temeljnih spoznanjih Kitajske študije in svojem razmišljanju, da bi jih bilo dobro prenesti v prakso.
Zavod Vaše zdravje je zaseben. Ali bi si to potezo upali narediti, če bi delali v državni zdravstveni ustanovi?
O njej nisem razmišljal kot o dejanju poguma. Spoznanja Kitajske študije prihajajo iz medicinsko-biološke paradigme, podprta so z dokazi. Razumevanje bolezni v medicini se nenehno širi in bogati z ravno takšnimi spoznanji, zato nisem pomislil, da bi bilo v moji potezi lahko kaj spornega. Prej stvar dolžnosti – če vem, da lahko prehrana pomaga do zdravja, sem dolžan to informacijo posredovati.
Ste tudi psihoterapevt. Ali lahko z rastlinsko prehrano pomagamo zmanjšati tudi psihične motnje in težave z alkoholom?
Posredno vsekakor. Problem je, če ljudje stopijo do zdravnika v pasivni drži, češ, so samo bolniki in njihovo zdravje je izključna domena zdravnika. Ta bo napisal recept, jemali bodo zdravilo in potem bodo spet zdravi in enako živeli naprej. Do naslednje bolezni. Sporočilo Kitajske študije pa je, da ima vsak posameznik ključ do zdravja predvsem in najprej v svojih rokah. To je nekaj, kar lahko vsak stori sam, iz lastne spremembe in aktivnosti. Ko nekdo, ki se je velik del življenja neuspešno spopadal s čezmerno težo, shujša, pridobi samozavest, ker je to dosegel sam, se bo spremenila njegova samopodoba, lažje bo vstopal v medosebne odnose in vztrajal v njih. Nekdo drug, ki ima težko telesno bolezen, živi od enega pregleda pri zdravniku do drugega, od ene preiskave do druge, z morda nekajmesečni presledki, ko tiči zaprt vase skupaj s svojo boleznijo in se počuti povsem nemočnega. Ob odločitvi za spremembo prehrane postane naenkrat aktivni soudeleženec pri zdravljenju, prebudi se zdravnik v njem. Tako postanejo ljudje tudi psihično močnejši in stabilnejši. Pri odvisnosti je podobno – pogosto se različne prekrivajo in menjujejo. Ko nekdo premaga odvisnost od prehranjevanja z mesom in predelanimi živili, dobi izkušnjo, da se lahko odvisnosti otrese in jo premaga, kar lahko posredno vpliva tudi na pozitivni izid zdravljenja zasvojenostjo z alkoholom. Ne more pa prehod na rastlinsko hrano zdravljenja alkoholizma nadomestiti.
Kaj je bilo ključno, da ste se odločili postati vegan? Je imela pomembno vlogo tudi žena Nastja?
Seveda. Partnerski odnos je najpomembnejši. Skozi partnerjeve oči gledamo nase, na svet in na življenje. To odpira nova obzorja in nas bogati. Moja žena je izjemno bogat človek in ima zelo močna etična stališča glede prehranjevanja z živalmi. Kitajsko študijo sem prebral na njeno pobudo in spoznal na podlagi jezika, ki ga razumem sam, da je odločitev za veganstvo ne samo najbolj etična, temveč tudi najbolj razumna iz povsem egoističnih nagibov.
Kako se kot vegan počutite telesno in duševno?
Odlično. Pa sem se odlično počutil že prej. Za veganstvo se nisem odločil, ker bi bil v to prisiljen iz zdravstvenih razlogov, temveč da bi bil še bliže ženi pa tudi, ker vem, da s tem naredim nekaj dobrega zase, za svet (iz ekoloških razlogov) in za živali.
Kako lahko kot psihoterapevt razložite, zakaj se mnogi tako odločno upirajo prehranski spremembi na bolje, zakaj je toliko izgovorov?
Gre za našo lagodnost in težnjo po užitku. Mesna hrana je okusna, siri in jogurti prav tako. Zakaj bi se odpovedali užitku? Zato, da naredimo to, kar je prav. O tem veliko govori dr. Vesna Vuk Godina – kako je v zrelih družbah prešlo od principa težnje po užitku do tega, da počnemo to, kar je prav, ob pomoči vzgoje: ko je otrok, sprva deležen vsesprejemajoče materine ljubezni, prešel do pogojene očetove – njegovo ljubezen je zaslužil, če je delal to, kar je bilo prav. Danes vsi zagovarjamo pravico do brezpogojne ljubezni in tako ostajamo na ravni principa težnje po užitku, kar ustreza potrošniški družbi. Izgovori pa me spominjajo na alkoholike, ki znajo, ko se dotaknemo njihove odvisnosti, pokazati na pitje sosedov in sodelavcev, ki da je še dosti intenzivnejše kot njihovo lastno. A kot sem rekel, tudi tu gre za odvisnost.
Ali niso problem tudi zakoreninjena prepričanja o prehrani: da je kurja juhica dobra za prehladna obolenja in rdeče meso za boljšo kri, mleko pa za kalcij in osteoporozo?
Gre za socialne predstave, ki jih dobimo od staršev in oglasov mlečnopredelovalne industrije. Če hočemo to spremeniti, se moramo zbuditi in ozavestiti vzorce, po katerih nezavedno delujemo in jih vedno znova branimo.
Veganski zdravnik dr. Neal Barnard je v knjigi Rešite se zasvojenosti s hrano zapisal, da živalska hrana vsebuje drogam podobne snovi, ki povzročajo odvisnost od teh proizvodov. Ali tudi vi v svoji praksi to opažate?
Ne, ker ta fenomen ni prepoznan kot bolezenski. Vsejedstvo je v naši kulturi norma. Nenormalen je tisti, ki meso odklanja, zato ljudje tega problema pri sebi ne prepoznajo kot problem in kot tak ni predmet pogovora.
Kakšno vlogo v pozitivni spremembi prehranjevanja pa ima ljubezen?
Veliko. Sam najprej izkoristim prvo ljubezen – do samega sebe, da ljudje naredijo spremembo v zavesti, da je to najbolje, kar lahko naredijo zase. Vztrajati v veganstvu iz dneva v dan pa je laže ob zavesti, da je dobro še za živali. V glavnem jih imajo vsi, ki jih poznam, vsejedi ali ne, radi. To je tudi norma – da imamo ljudje živali radi, ker se ob tem počutimo dobre in ta občutek izboljša našo samopodobo. Potem pa je samo še korak, da pogledamo resnici v oči, da je taisti teliček, ob katerem se tako raznežimo na travniku, zrezek, v katerega ugriznemo. Tu gre za zelo preprosto matematiko. Ali da se ustavimo ob vprašanju dvoličnosti: kakšna je razlika med življenjem kužka ob naših nogah, ki ga božamo, ali pujsa, ki vse življenje preživi v betonski kleti, potem pa ga zakoljemo in smo vsi veseli na kolinah?
Trdite, da obstajajo znanstveni dokazi o škodljivosti vseh živil živalskega izvora (Kitajska študija), pa vendarle jih slovenska uradna medicina ignorira. Celo nasprotno, odločno odsvetuje veganstvo kot škodljivo, nevarno.
Krivo je to, da večina zdravnikov ne pozna spoznanj Kitajske študije. Ko farmacevtska industrija iznajde novo zdravilo, gre najprej do vseh zdravnikov in jih seznani z novostjo na trgu. Campbell, avtor študije, pa nima mreže predstavnikov, ki bi nas s to raziskavo seznanili. On je knjigo izdal in zdaj išče pot do bralcev. Moj prvi vzgib po branju je bil napisati vsem zdravnikom, da ta raziskava obstaja in katera spoznanja prinaša. Iskreno dvomim, da bi bilo v ozadju kaj drugega.
Morda strah zdravnikov, da bi zmanjkalo dela za mnoge, če bi vsi postali vegani?
Tako preprosto le ni. Kot prvo je iluzorno misliti, da bi lahko vsi državljani postali vegani. Kot drugo, tudi veganska prehrana ne more popolnoma izbrisati vseh srčno-žilnih in rakavih obolenj, verjamem pa, da bi se lahko njihova pogostnost drastično zmanjšala. Glede na pomanjkanje kadra, ki ga bo ostalo malo zaradi prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju, bi to vsi zdravniki doživeli kot olajšanje. Najprej splošni, ki bi morda opravili po 25 pregledov dnevno namesto 65 in bi se lahko bolnikom bolj posvetili, potem pa enako vsi drugi. Čakalne dobe bi se skrajšale, zdravniki ne bi bili preobremenjeni, manj bi bilo napak. Prepričan sem, da si vsi zdravniki želimo tako stanje. Vedeti pa je treba, da je za tak premik socialnih predstav, kaj je hrana in kako z njo doseči optimalno zdravje, potrebno vsaj desetletje ali dve trdega dela z začetkom v vrtcih in šolah. In v tem času se bo veliko zdravnikov, ki smo zaposleni zdaj, upokojilo, tako da se bodo lahko potrebe sproti uglasile s ponudbo na trgu.
Ameriški zdravnik, psihiater, govornik in pisatelj dr. Walter Jacobson iz Los Angelesa je po odkritju Kitajske študije prav tako postal vegan. Izjavil je: »Če niste vegan, ubijate sebe s hrano, ki jo jeste.« Ali se res ubijamo z živalsko hrano?
To je slogan, ki želi prebuditi ljudstvo, se pa ljudje ubijamo tudi drugače: z nezdravimi medosebnimi odnosi (na individualni, družbeni ter svetovni ravni), nezdravim odnosom do okolja (zastrupljanje Zemlje), drugačnim nezdravim odnosom do sebe (odvisnost, tvegano vedenje, tvegani športi) in – časom.
Če bi bili slovenski minister za zdravje, kaj bi spremenili?
Najprej bi prebral Kitajsko študijo, tudi izvorno raziskavo, ter povabil vodilne slovenske kardiologe, onkologe ter diabetologe na neformalne pogovore. Potem bi spregovoril v vladi, ker minister za zdravje sam ne more spremeniti ničesar. Če bi bila vlada močna – enotna znotraj koalicije, z močno podporo parlamenta –, bi bilo mogoče kaj narediti. Za začetek bi z dekretom spremenil prehrano na vseh onkoloških, kardioloških in endokrinoloških oddelkih bolnišnic ter odprl možnost svobodne izbire veganskega menija za vse bolnike po bolnišnicah. Potem bi ob pomoči kmetijskega ministra napovedal kmetom strategijo razvoja za prihodnje desetletje s preusmeritvijo v biološko pridelano hrano. Ob pomoči ministra za izobraževanje bi uvedel izobraževanje o zdravem prehranjevanju v vrtcih in šolah ter uvedel obvezen brezmesni dan v šolske jedilnike – prvo leto, naslednje leto dva dneva in tako naprej, da bi se lahko živilska industrija postopno prilagodila. Podobno bi brezmesne jedilnike kot prostovoljno izbiro ter kot obvezen brezmesni dan uvedel v vojski in vsako naslednje leto uvedel dodaten brezmesni dan. Oblikoval bi skupine, ki bi izobraževale kmete, zdravnike in delavce v podjetjih. In ves čas sledil rezultatom in tem prirejal aktivnosti, morda kdaj kje kaj upočasnil in kdaj kje pospešil. Vladi bi priporočal dvig davka na mesne in mlečne izdelke ter uvedel obvezno deklaracijo zanje, kot je že danes vidna na cigaretnih izdelkih – da na primer to in to živilo povzroča debelost in s tem sladkorno bolezen, pospešuje pojav srčnega infarkta in možganske kapi. Kot morajo restavracije že zdaj ponujati brezalkoholno pijačo, bi za dovoljenje obratovanja uvedel obvezo, da imajo tudi veganske jedi. Mogočih ukrepov je ogromno. In kriza, ki smo ji priča, je lahko priložnost. Namesto da rešujemo mesnopridelovalno in mlečno industrijo pred propadom, se preusmerimo v prehranske izdelke, prijazne do človeka.
Ameriški veganski zdravnik Michael Klaper je izjavil, da je veganstvo največje upanje za prihodnost človeštva. Kako pa vi vidite njegovo vlogo?
Moja utopična slika temelji na predpostavki, da veganom ni treba ugasniti empatije, otopiti čutov (kar morajo storiti vsejedi, da se jih trpljenje živali ne dotakne). To pomeni večjo senzibilnost v medosebnih odnosih, manj konfliktov in stresa med ljudmi, več skrbi za zdravo zemljo in živalski svet. Da ne bomo izkoriščevalci, ampak upravljavci sveta, ki zmoremo z drugimi bitji živeti v sozvočju.
