Profesorica glasbene vzgoje ter akademska glasbenica violinistka Lucija Mlakar je že kot otrok, ko je obiskovala glasbeno šolo v Slovenj Gradcu, in pozneje na srednji glasbeni šoli ter glasbeni akademiji imela občasne težave z bolečo hrbtenico. Že takrat sem si rekla, pripoveduje simpatična direktorica Glasbene šole Amarilis v Ljubljani, da bom, če bom kdaj imela svojo šolo, zagotovo nekaj ukrenila tudi v tej smeri. »Ker sem se v svoji glasbeni karieri velikokrat srečevala s tovrstnimi bolečinami, ki so vplivale tudi na moj glasbeni razvoj in dosežke, prav tako pa sem opazovala druge s podobnimi ali celo hujšimi težavami, zaradi katerih smo glasbeniki posegali po raznovrstnih rešitvah (terapevtske masaže, fizioterapija, v skrajnih primerih celo zdravila in blokade), sem se odločila, da v svoji šoli posvetim pozornost tudi tej problematiki, ki ni zanemarljiva, in tako preventivno poskrbim za naše otroke.« V pouk so tako vključili vadbo za zdravo hrbtenico, pri kateri z zabavnimi vajami krepijo mišice in razbremenjujejo hrbtenico, ki je zaradi prisilne drže pri večini instrumentalistov preobremenjena.
Mlakarjeva se je udeležila več predavanj kineziologa in glasbenika dr. Mateja Plevnika, ki se za zdaj edini ukvarja z raziskovanjem povezave med glasbeno umetnostjo in kineziologijo. Odločila se je, da bodo v njeni šoli telovadbo vodili izključno strokovnjaki s tega področja (kineziologi, fizioterapevti), ki dobro poznajo delovanje telesa. Ta preventivna novost je poučna, uporabna in pripomore k še bolj sproščenemu in zabavnejšemu druženju, tako pa na prijeten način prepreči, da bi se težave z gibali sploh pojavile, je prepričana. »Kolikor vem, smo trenutno edina glasbena šola v Sloveniji s tovrstno ponudbo, na kar smo še toliko ponosnejši.« Otroci glasbenikom prilagojeno telovadbo za zdravo hrbtenico z zadovoljstvom obiskujejo. Za tiste, ki so vključeni v klasični program, je brezplačna. Imajo jo enkrat na teden po pol ure pred poukom nauka o glasbi.
Zabavno in koristno
S šolskim letom, ki se ta mesec izteka, so tako začeli prve vadbene ure. Že skoraj od vsega začetka jih vodi absolventka študija fizioterapije na zdravstveni fakulteti v Ljubljani Pia Hren iz Celja. Ne samo, da bo kmalu postala diplomirana fizioterapevtka, težave s hrbtenico in gibali nasploh dobro pozna tudi zato, ker je sama obiskovala glasbeno šolo (klavir). »Sem tudi športnica, rokomet igram že 11 let in nastopam v prvi slovenski rokometni ligi za ekipo ŽRK Celje Celjske mesnine, zato sem v povabilu k sodelovanju videla velik izziv, saj me tovrstna problematika še kako zanima.« Vodi dve skupini, v eni so devetletniki, v drugi so leto, dve mlajši. Otroci so navdušeni in zelo radi prihajajo, za kar je zaslužna prikupna Pia, ki poskrbi, da nikoli ni dolgčas. »Vadbo začnemo s pet- do desetminutnim ogrevanjem, sledi glavni del krožna vadba, poligon, vaje za krepitev, končamo z raztezanjem in sprostitvijo. Uporabljamo ravnotežnostne blazine, pilates žoge, elastične trakove, kolebnice in druge pripomočke.«
| Vadbo v vse glasbene šole Lucija Mlakar in Pia Hren sta prepričani, da bi morala vadba za zdravo hrbtenico postati del ponudbe vseh glasbenih šol, ne le zasebnih. S pravočasnim ukrepanjem se namreč izognemo težavam zlasti s hrbtenico, ki tarejo številne glasbenike, tudi najmlajše. Narobe je, da se s tem ukvarjamo šele po tem, ko že nastanejo. »Želim si, da bi tudi v drugih zasebnih in javnih šolah prepoznali pomen takšne vadbe. Zaradi prisiljene drže ob igranju inštrumentov je to namreč odlična preventiva pri težavah s hrbtenico, s katero se srečuje večina glasbenikov,« je prepričana Mlakarjeva. Pia Hren pa poudarja, da je zelo pomembno, da so vaje izvedene pravilno. |
Seveda vse poteka skozi igro, otroci včasih tekmujejo, izvajajo vaje v parih, skupinah, da je vadba zanimivejša. Zelo pomembna je spodbuda, motivacija, saj sicer dokaj hitro izgubijo voljo, opaža Pia. »Nekajkrat smo ves čas, namenjen vadbi, posvetili pogovoru o delovanju hrbtenice in mišic, saj je prav, da razumejo, zakaj je pomembno, da skrbimo zanje. Narišem, kako delujejo, pokažem, kje v telesu so, za domačo nalogo pa morajo o tem razmisliti, da naslednjič še kaj vprašajo, če ne razumejo. Spodbujam jih, naj vaje delajo doma, naj pravilno sedijo za mizo, pred računalnikom, svetujem, kako naj nosijo torbo, inštrument in podobno. Z učitelji opažamo, da zdaj manj tožijo o bolečinah v rokah in hrbtu.«
Ure načrtuje na podlagi znanja, ki ga je pridobila med študijem fizioterapije, predvsem pri predmetu kinezioterapija, in strokovne literature. V vsako srečanje z nadobudnimi glasbeniki vključi vaje za globoke in površinske mišice trupa, vaje za krepitev zgornjih in spodnjih udov ter vaje za ravnotežje in stabilizacijo. Vadba ni osredotočena na posamezne inštrumente (klavir, violina, saksofon …), ampak so na uri združeni vsi učenci. O tem, na kaj morajo biti še dodatno pozorni, pa jih poučijo učitelji posameznih glasbil.
