Ko smo otroci in mladostniki, tudi še mlajši odrasli, nas zdravje, če seveda nismo usodno bolni, kaj prida ne zanima. Vsaj meni niti na misel ni prišlo, da bi se mi lahko glede zdravja kot otroku ali mladostniku kaj usodnega zgodilo. Ob tem sem imel tudi srečo, da do 18. leta moji najbližji niso bili bolni, potem se je zgodila smrt moje babice, a doživela je lepo starost. To sem razumel kot obvezni del življenja in moja žalost ni usodno vplivala na moje psihofizično počutje.
Če zdaj pomislim za nazaj, je imela babica polno in dolgo življenje, a spomnim se, da jo je včasih marsikaj od znotraj nažiralo, in vem, da je imela notranje boje, a jih je, močna, kot je bila, zmeraj premagala. Namreč, kaj želim danes sporočiti? Da je treba, kolikor je to pač mogoče, zavestno omiliti stres, ki nas v odraslosti napada z vseh strani življenja, po pameti reševati medosebne odnose, ki, če se nam začne sesuvati življenje, psihično in tudi fizično negativno vplivajo na naše zdravje.
A kako to storiti? Težko, a se da. Ko se nam v življenju kopičijo težave za marsikaj na začetku niti ne vemo, da je (lahko) težava , se je treba čim prej odzvati, sicer so posledice lahko usodne. Kakšne so moje izkušnje? Ko je moja že pokojna mati z neodgovornimi dejanji zelo zaznamovala moje in življenje mlajše sestre, sem vedel, da je treba ukrepati. Na začetku seveda ni lahko, saj ne veš, kako, kaj se lahko še zgodi … Ko sem začel prevzemati odgovornost za njena slaba dejanja, sem prišel do točke, ko sem vedel, da s tem, ko delam stvari namesto nje, ji dajem ali posojam denar, tudi sam delam napako. S tem ji nikakor nisem pomagal, le slepil sem se, da drugače ne gre, če želim duševni mir. Vse do takrat, ko sem sklenil prekiniti vez z materjo. Odločil sem se, da zaradi njenega slabega psihičnega stanja ne bom uničil še svojega. V dobrih dveh letih in pol najine ločenosti je mati vendarle zmogla nekaj stvari speljati normalno, jaz pa nisem trpel zaradi izsiljevanj vseh vrst, ob tem pa se mi je uspelo umiriti in se sprijazniti z materino naravo. Marsikdo bi rekel, da sem bil krut, a odmik je koristil obema. Predvsem pa sem ohranil mirnejše živce, zmanjšal odmerek stresa in omilil možnosti za kakršno koli resnejšo bolezen, ki jo lahko prinese morebitno duševno neravnovesje. Materi se je to zgodilo, meni na srečo ne.
Jasno, ni treba, da kdo od bližnjih globoko zabrede, da se lahko psihosomatska stanja odražajo na posamezniku. Dovolj je že, če so medosebni odnosi tako skrhani, da načenjajo našo psiho in fizično zdravje. Imam prijatelja, očeta treh otrok (dvojčka imata 17 let, mlajši sin 15). Je ločenec, star 51 let. Dober oče, celo zelo dober, vendar je zaradi občutkov krivde ob neuspešnem zakonu preveč zaščitniški do otrok, marsikdaj so bili zanesljivo premalokrat primerno kaznovani, deležni preveč odpustkov. In to kot v mojem primeru z materjo seveda ne koristi ne njemu ne otrokom. Ti ga zaradi njegovega vedenja nič bolj ne spoštujejo. Dogaja se prej obratno, starejši sin, denimo, ki od vseh najbolj zameri staršem ločitev, pove, da očetova pretirana skrb pomeni zgolj slabo vest in da mu tega ni treba početi. So se pa njegovih ‘uslug’ seveda zelo navadili in se jim zdi samoumevno, da vse naredi namesto njih. Ko mu prigovarjam, da bodo kmalu vsi polnoletni in da marsikaj zmorejo sami, se za to kaj prida ne zmeni, ne more iz svoje kože. Ko z distance opazujem, kako ga otroci izkoriščajo, vedoč, kaj vse je pripravljen narediti zanje, se ne počutim prav nič dobro. Še posebno ne, ko začnejo kritizirati njegovo kuhanje, življenjski slog (so precej konservativni, kar je posledica vzgoje pri materi), poglede, ki so pametni, ne nazadnje je doktor znanosti. Je pa stanje že kar smešno, ko na drugi strani vidiš, da so tudi pretirano navezani nanj, zlasti sinova, saj nimata pravega družabnega življenja najstnikov. Težava je, da takšno stanje očeta obremenjuje, včasih celo straši. Še vedno se počuti krivega, da so otroci z ločitvijo nastradali, a pozablja, da ločitev ni bila tako kruta kot v drugih družinah, da otroci niso pretirano trpeli, saj sta oče in mati brzdala jezo in bes. Včasih kot da pozablja, da otroci odraščajo, na svoj način spoznavajo svet in seveda tudi izkoriščajo ‘prednosti’ ločenih staršev. Predvsem zato mora biti, vsaj jaz mislim tako, odločnejši, ko je z njimi, in manj prizanesljiv z njimi, ko se neprimerno vedejo. Iz tega se bodo več naučili kot iz toplega kosila vsak dan takoj po koncu pouka …
Ločitev, neprimerno vedenje otrok, slabi odnosi z nekdanjo ženo in dvomi o sebi so mojega prijatelja pripeljali do manjše, na srečo krajše depresije in žal tudi bolezni. Maligni melanom je po daljšem zdravljenju preživel, a posledica zdravljenja z interferonom so sarkomi, posebna oblika raka. Tudi te premaguje z rednimi pregledi, pravočasnimi rezi manjših izrastkov in pametnim slogom življenja. Njegov primer jasno kaže, kako lahko stres zaradi medosebnih in družinskih tegob vpliva na naše življenje in kako zelo pomembno je, da skomuniciramo vse težave, se odgovorno in pravočasno lotimo reševanja kriz, če želimo zmanjšati slabi stres in nadzirati svoje življenje.