Starši včasih potarnajo, da je njihov otrok zelo živahen, samosvoj, celo naporen in zahteven, da jim pobere vso energijo in da komaj dohajajo njegovo raziskovanje sveta ter gašenje njegove žeje po novem znanju. Naj jih potolažimo – morda je »samo« nadarjen! Vsekakor je vsak predšolski otrok poln energije, saj je še toliko stvari, ki jih je treba videti in preizkusiti, toliko mej, ki jih je treba določiti in premakniti, ter toliko vprašanj, ki zahtevajo odgovor, a nekateri gredo pri vsem tem še korak dlje. Tisti, ki večino stvari počnejo hitreje, bolje, drugače, predvsem pa bolj uspešno in prej kot vrstniki, so najbrž nadarjeni.
Lastnosti nadarjenih otrok
In kako jih prepoznamo? Za odrasle, mladostnike in šolske otroke sta ključni meri ocena intelektualnih sposobnosti (IQ) in ocena nadarjenosti, »pri predšolski otrocih pa je opredelitev nadarjenosti še mnogo bolj komplicirana, saj je težko presoditi, kdaj gre za velike individualne razlike med enako starimi otroki, ki so še znotraj normativnega razvoja, in kdaj res za nadarjenost, ki naj bi se pri otrocih v zgodnjem otroštvu (v starosti od 3 do 6 let) kazala predvsem na splošno kot doseganje razvojnih mejnikov prej, kot je to značilno za vrstnike,« pojasni red. prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek z oddelka za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete, in našteje nekaj njihovih lastnosti: »Imeli naj bi visoke govorne zmožnosti, denimo obsežen besednjak, zmožnost govorjenja v stavkih prej kot vrstniki; zanimajo jih simboli, knjige, branje itd.; so radovedni in ves čas postavljajo vprašanja; imajo bogato domišljijo in uživajo v pretvarjanju; oblikujejo lahko cele mreže domišljijskih prijateljev; imajo specifične nadarjenosti, kot so npr. umetniške sposobnosti (rišejo nenavadne resničnostne risbe); zmorejo prepoznati humor v situacijah, ko ga vrstniki ne; raje se igrajo s starejšimi otroki; intenzivno izražajo čustva, veselje, jezo; kažejo bojazljivost v vedenju; so občutljivi za izražanje čustev drugih; imajo dober spomin. Za vse navedeno pa velja, da bi se moralo kazati kot stalna mera v razvoju, kar pomeni, da bi moral odmik v razvoju v preseganje razvojnih mejnikov kazati otrok npr. pri 4 in tudi pri 5 in 6 letih.« Kdor je torej na nekem področju razvoja pri določeni starosti hitrejši od večine otrok, ne spada v to skupino, saj nadarjenost ni nekaj prehodnega v otrokovem razvoju, poudari.
Da je v vrtcih precej težje prepoznati nadarjene otroke kot pozneje, ko so ti starejši, denimo v prvi triadi osnovne šole, se strinja tudi Božena Stritih, uni. dipl. psih., svetovalna delavka v vrtcu Najdihojca v Ljubljani, še posebno če so vzgojitelji brez ustreznega dodatnega strokovnega usposabljanja o tem, katere so značilnosti nadarjenosti: »Naše vzgojiteljice imajo po pridobljeni univerzitetni strokovni izobrazbi malo (oziroma skoraj nobenih) psiholoških znanj o nadarjenosti ali posebnih praktičnih veščin, ki bi jih potrebovale za ustrezno načrtovanje dela v oddelku z namenom spodbujanja razvojnih in izobraževalnih potreb nadarjenih predšolskih otrok.« A to niti ne preseneča, saj v rednem študijskem programu na pedagoški fakulteti še ni vsebin o nadarjenih predšolskih otrocih, še več, nimamo niti strokovnega konsenza o tem, ali v predšolskem obdobju že lahko govorimo o nadarjenosti, posledično v javnih vrtcih nimamo posebnega koncepta ali smernic za načrtno vzgojno-izobraževalno delo s takšnimi otroki, povrhu pa nikjer v obstoječi zakonodaji niti v strokovnih smernicah za delo v vrtcih ni izrecno omenjeno niti, da so lahko kateri otroci v vrtcu tudi že (potencialno) nadarjeni, pojasni.
Pa vendar so, in odkriti jih je treba čim prej, da bi jim lahko zagotovili ustreznejše pogoje za razvoj, prepričanje, da je nadarjen otrok tako ali tako dovolj pameten, celo preveč, in zato (dodatno) ne potrebuje drugačne obravnave, je seveda zgrešeno. Po drugi strani se je treba zavedati, nadaljuje Stritihova, da je tudi za potencialno nadarjenega otroka najbolj pomembna igra kot temeljni način učenja, svojih morebitnih ambicij kot starši seveda ne smemo prenesti nanj in ga prehitro vključiti v različne dodatne aktivnosti, tečaje, ga doma morda učiti različnih veščin, ga siliti v vsakodnevno ponavljanje, dril, če hočete, skratka, otroku moramo dopustiti možnost spontane kreativne igre! Primeri, ko starši menijo, da je njihov otrok veliko bolj pameten, spreten, od vrstnikov, a se izkaže, da gre denimo za mehanični spomin, ki ga otrok ne zmore uporabiti v novih situacijah, ali za skok v razvoju, seveda so, potrdi Stritihova, a pogostejši je nasprotni scenarij: »Po mojih izkušnjah starši, ki imajo otroka, ki izkazuje višje intelektualne sposobnosti oziroma prehiteva pričakovani razvoj, redkeje, kot bi zdravorazumsko pričakovali ali se nam zdi, o tem posebej govorijo z vzgojiteljicami z namenom, da bi v vrtcu z nadgraditvijo, razširitvijo ali poglobitvijo kurikularnih vsebin podprli njegov razvoj.«
Poznati je treba otrokov razvoj
Od posameznega vzgojitelja je torej odvisno, ali v otroku prepozna nadarjenost, prav tako tudi delo z njim. »Za vse otroke je pomembno, da jih starši in/ali vzgojitelji tako vzpodbujajo, da vstopajo v miselne konflikte, ter jim pomagajo, da razvijejo lastne strategije reševanja problemov. To pomeni, da odrasli, torej bolj kompetentne osebe, 'vlečejo' otroka korak naprej od tega, kar zmore sam, vendar je zelo pomembno, da si vzamejo dovolj časa, da prepoznajo, kako posamezni otrok vstopa v socialno okolje, kako rešuje miselne probleme, izraža čustva itd., in da ne želijo od njega več, kot zmore, denimo tako, da oni naredijo namesto njega, skratka, pomembno je dobro poznavanje razvoja otroka in spremljanje njegovega odzivanja, zanimanja, spraševanja itd.« razloži dr. Marjanovič Umkova, Stritihova pa izpostavi še pomen ustrezne komunikacije, saj seveda ni vseeno, ali vzgojiteljica sprašuje otroka: Kaj je to, kaj je ono? (enostavna vprašanja zaprtega tipa, kjer se pričakuje pravilne odgovore) ali Kako bi ti to spremenil?, Kaj bi se zgodilo, če …? Kaj bi naredil najprej? (spodbujanje kreativnosti, znanstvenega mišljenja).
Takšno ali drugačno odstopanje od povprečja pa lahko prinese tudi težave, ti otroci »so lahko bolj težavni v socialnih interakcijah z vrstniki; lahko so manj sodelovalni in ugodljivi vzgojiteljem; nekoliko pogosteje so lahko tarča nerazumevanja in zato odklanjanja vrstnikov; lahko so neorganizirani za stvari, ki so zanje nepomembne; lahko doživljajo tudi frustracije, ker npr. njihov gibalni in spoznavni razvoj nista skladna (npr. elaboracija ob slikovnem gradivu je visoka, nimajo pa dovolj razvite kontrole nad pisalom, da bi to, kar so spoznali, tudi narisali) itd.,« pojasni dr. Marjanovič Umkova, vendar to, seveda, ni pravilo.
Kaj piše v kurikulu za vrtce »Obstoječi nacionalni program za vrtce, Kurikulum za vrtce (1999.), daje vzgojiteljem dovolj možnosti, da ponudijo otrokom, pri katerih opazijo, da zmorejo več od vrstnikov, ustrezne izzive. V njem je zapisan cilj, v katerem lahko prepoznamo tudi skrb za nadarjene otroke: '…bolj uravnotežena ponudba različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje, ki hkrati tudi omogoča poglabljanje na določenem področju, omogočanje večje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino...' Prav tako je skrb za nadarjene otroke mogoče prepoznati v načelih kurikula za vrtce, in sicer v načelu enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki ter načelu multikulturalizma (omogočanje enakovrednih pogojev za optimalni razvoj vsakega otroka), načelu omogočanja izbire in drugačnosti ter načelu uravnoteženosti (upoštevanje otrokovih razvojnih značilnosti, aktivnosti na vseh področjih dejavnosti …),« so zapisali na Zavodu RS za šolstvo in še: »V večini vrtcev v Sloveniji poteka projekt Porajajoča se pismenost v vrtcih, ki postaja že način dela. V njem se zagotavlja spodbudne dejavnosti za otroke v skladu z njihovimi razvojnimi značilnostmi ob upoštevanju individualnih potreb, interesov in okolja, iz katerega izhajajo. Ravno v tem projektu se ponujajo možnosti tudi za odkrivanje kot za nadaljnje spodbujanje posebne nadarjenosti pri posameznih otrocih.« |
