Se bomo v prihodnosti naučili živeti s tumorjem, namesto da bi ga odstranili, je vprašanje, s katerim se ubadajo tako zdravniki in bolniki kot raziskovalci v laboratorijih. Skupina slednjih meni, da bi bilo verjetno bolj učinkovito, da bi bolnike z rakavimi obolenji zdravili z nižjimi odmerki kemoterapije dlje časa in tako nadzorovali tumor, ne pa da želijo z velikimi odmerki rakave celice čim hitreje uničiti. Med njimi je tudi lanski nobelovec za kemijo Tomas Lindahl, ki si je priznanje prislužil z dolgoletnim raziskovanjem načina, s katerim DNK sama popravlja napake.
Prilagojena terapija
Zadnjih 60 let velja v onkologiji pravilo, da je treba uničiti sleherno rakavo celico, tako da so bolniki, če je njihovo stanje to le dopuščalo, prejemali najvišje dopustne odmerke kemoterapije oziroma obsevanja. Vendar se teh celic ni mogoče povsem znebiti, ugotavljajo ameriški raziskovalci, ki so z boljšim poznavanjem tumorjev in njihovega razvoja spoznali, da rakave celice postajajo odporne proti terapijam, zato so začeli razmišljati o tako imenovani prilagojeni terapiji.
Osredotočili so se predvsem na karcinom jajčnikov, ki so ga zdravili s precej razširjeno učinkovino paklitaksel. Ta se sicer že vrsto let uporablja tudi pri zdravljenju raka dojke, raka glave in vratu ter pljučnega raka. Gre za precej agresivno učinkovino, ki zmanjša velikost tumorja, vendar ta po prenehanju terapije znova zraste. Prilagojena terapija, pri kateri so sprva uporabili višje odmerke, ki so jih potem precej znižali, pa je pokazala, da lahko z njo tumor precej bolj nadzorujejo. Tumor se je zmanjšal in nekaj časa ni več rastel kar pri 60 do 80 odstotkov miši, ki so jih zdravili na ta način.
»Zdravljenje rakavih obolenj napreduje iz leta v leto, vendar smo pri določenih vrstah, kot je na primer rak trebušne slinavke, še precej nemočni, medtem ko pri tumorjih na dojkah dosegamo izjemne rezultate. Imamo več načinov zdravljenja in zdravil, ki se jih moramo naučiti bolje uporabljati, jih kombinirati in se naučiti nadzorovati tumorje. V prihodnosti bodo imeli bolniki bolj osebno prilagojeno zdravljenje, vendar je do tam še dolga pot,« meni Tomas Lindahl. |
Kmalu poskusi na ljudeh?
Pri številnih onkoloških bolnikih tudi zelo intenzivne terapije, ki imajo nemalo škodljivih stranskih učinkov, ne uničijo prav vseh rakavih celic. Pogosto uničijo le tiste, ki se odzivajo na določeno učinkovino, medtem ko druge še naprej rastejo, bolnik pa ima poškodovane tudi zdrave organe. Glede na reakcijo pri določenem bolniku bi bilo s tako prilagojeno terapijo mogoče zmanjšati, stabilizirati in nadzirati tumor, so prepričani ameriški raziskovalci. In kar je še bolj pomembno: prihranili bi mu trpljenje, ki ga prinaša intenzivnejše zdravljenje.
Običajna kemoterapija res uniči velik del rakavih celic, hkrati pa prizadene in zmanjša tudi zdrave celice, ki se upirajo malignim in vzpostavljajo imunski sistem. Zamisel, po kateri bi rakava obolenja pri bolnikih z napredovalim karcinomom predvsem stabilizirali in nadzirali, je zdaj zgolj ena izmed teorij. Potrjujejo jo le uspešni poskusi na miših in statistični modeli, po katerih bi onkološkim bolnikom s tem lahko omogočili boljše zdravljenje in morda podaljšali življenje. To pa so že dovolj tehtni argumenti, da bi lahko kmalu začeli opravljati klinične študije na ljudeh.
