Juhu, pa sem spet v akciji in pogonu! Kaj je novega? Na službenem področju prav nič. Oh, v bistvu lažem. Saj se venomer kaj dogaja. Zakaj pa bi morali govoriti le takrat, ko imaš pred sabo spektakel v ogromni dvorani, ki sprejme 500 gledalcev in vključuje pirotehniko, dunajske dečke in gole plesalce.
Pa prosim, ne obregnite se v kombinacijo zadnjih dveh omenjenih, ker ni povezave. To sem omenila samo zato, ker se mi zdi, da sodi k spektaklu. Pa še motoristi. Pa košare sadja na vsakem koraku. In bomboni, ki letijo z neba. No ja, brez pleskavice tudi ne more biti prave zabave.
Aaa, kako sem nevede pripeljala svoje lastne misli do hrane. Če pa je tako prijetno biti obkrožen z njo in preprosto uživati. Kadar si lačen, je hudo. Nazadnje sem bila spet hvaležna LifeGeneticsu, ko sem bila na nekem snemanju. Te stvari so včasih kar naporne, dolgo je treba stati, po možnosti v kakšnih skrajno lepih, ampak še skrajneje neudobnih štiklicah. Poleg tega se zna vse skupaj še malo zavleči, kar potem pomeni še eno superpriložnost za rušenje prehranjevalnega ritma. Morda je moje telesce po zahtevnosti vzdrževanja enako dojenčkovemu (vsaki dve uri spustiti nekaj hrane po goltancu), ampak tako sem pač sestavljena. Včasih se mi je zdelo, da po vem studiu odmeva kruljenje mojega želodca, čeprav po vseh pravilih sploh ne bi smela biti sestradana, saj sem pred kako urico pojedla ogromen sendvič iz avtomata.
Zdaj sem seveda pametnejša – ker vem, kako moje vrlo telesce deluje, mi je jasno, da mu jabolko pomaga bistveno bolj kot pa ocvrt krompirček. In da moje mišice bolj uživajo, če morajo dvigniti kako utež, kot pa če me nekdo pošlje na dvominutni maraton. Zato sem strašno vesela, da me nihče več ne bo silil. Tudi če se bo našel kak aerobni navdušenec, mu lahko na ogled elegantno postavim svojo gensko analizo in mu zaprem usta. Ko pa sem pa že ravno pri tem, bom svoja tudi poslala na počitek. Do naslednje srede. Aja, in če ta teden še niste jedli ribe – prav nič narobe. Tudi šnicli so vir zdravja.
