Na pikniku pri Jonatanu Prijatelju

Starši, ki imajo tako izkušnjo, so v težkih trenutkih spopadanja z ogromnim strahom pred boleznijo, pred trpljenjem, ki ga prinaša, in nato še v času intenzivnega zdravljenja ostali sami. O tem se težko s kom pogovarjaš, saj je to resnično težko razumeti, potrebuješ nekoga, ki ti vlije upanje. Takrat ko je naša družina preživljala take strahove, ni bilo nikogar, na kogar bi se lahko obrnili po pomoč, razumevanje, upanje, spodbudo, zato smo pred tremi leti ustanovili Slovensko društvo staršev otrok z rakom, ki smo ga pred kratkim poimenovali Jonatan Prijatelj po Jonatanu Livingstonu Galebu, ki je bil navdih za naše novo ime. V tem prostovoljnem in humanitarnem društvu se združujemo predvsem starši otrok in mladostnikov z različnimi oblikami raka,« je minuli vikend na pikniku društva v Strunjanu povedala njegova predsednica Tatjana Kruder.

V njem z zadovoljstvom pravijo, da je za zdravljenje otrok z rakom v Sloveniji zelo dobro poskrbljeno; vsi slovenski otroci se zdravijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, kjer je osebje izvrstno usposobljeno in sodeluje tudi s tujimi specialisti. Otroci so v dobrih rokah, vendar starši pogrešajo tisto neprofesionalno pomoč: topel objem, spodbudo in predvsem vlivanje upanja. »Zdaj smo tukaj mi z našim društvom Jonatan Prijatelj. Imamo že dobrih sto članov, in čeprav glede na trenutne razmere delamo še majhne korake, se ne damo in bomo vztrajali,« dodaja Krudrova.

To so dokazali tudi na pikniku družin otrok z rakom na dvorišču strunjanskega frančiškanskega samostana, kjer se je zbrala večina članov društva z družinami, prišli so tudi njihovi številni prijatelji. Poleg veselega druženja, prijateljskega klepeta in predvsem sproščene izmenjave izkušenj so za živahno igrive otroke pripravili vrsto presenečenj: skupaj s policijskimi psi so se jim simpatično predstavili njihovi koprski vodniki, obiskal jih je navihani in vseh vragolij vešči član Rdečih noskov, dr. Ugačen, frizerka je frizirala skuštrane in gole glave, po morju so se vozili z reševalnim čolnom in ko so se razkadile prijetne vonjave z žara, jih je ob kopici slaščic čakala še velika torta z Rdečo kapico, ki je nastala v sodelovanju z društvom Sladki nasmehi.

Zbrane je nagovorila podpredsednica društva Jasna Korbar, ki pravi, da so pikniki le ena od njihovih dejavnosti. »Vzpostavljeno imamo tudi dežurstvo na oddelku, kjer so štiri prostovoljke na vsakih 14 dni na voljo staršem. Organiziramo predavanja in delavnice za starše, pripravljamo prevode različnih brošur za pomoč staršem, prirejamo različne prireditve, idej je še mnogo. Naša finančna sredstva so žal omejena in delamo na prostovoljni osnovi, saj se zavedamo, da nas starši potrebujejo.« Poudarja, da sodelujejo s starši, ki jih sami poiščejo in jim seveda z veseljem ponudijo svojo pomoč, vendar si morajo še vse prevečkrat pot do mnogih utirati sami; nekateri se, razumljivo, težko odprejo, imajo velike težave, saj gre za občutljive zadeve družin in otrok. Piknik, kot je ta, pri tem gotovo pomaga.

»To ni tabu tema. Mnogi vse preveč hranijo bolečino le v svojem srcu in v krogu najbližjih, tako da ta težko pride na plan. Radi bi, da ljudje slišijo o društvu, da postanemo prepoznavni, in hvaležni smo vsem, ki ne gledajo na življenja le skozi prizmo denarja in nam pomagajo za boljši jutri naših otrok,« pravi Krudrova.

Prizadevajo si stati ob strani celotni družini, sorojencem, staršem in starim staršem. Pomagajo jim z odzivom na telefon, z delavnicami, svetovanjem psihoterapevta, s pogovorom, empatijo in nasveti, kam se obrniti po pravno pomoč, kako pridobiti kakšen dan več dopusta, poleg tega pa pomagajo družinam v finančni stiski. Zagona imajo precej, poleg njega pa si želijo še prostore za svoje dejavnosti in kakšno majhno stanovanje ali sobe, ki bi jih lahko dali svojim študentom.