Kaj delamo narobe, ko gre za hrano, da si nakopljemo slabo počutje, čezmerno telesno težo in celo druge sodobne bolezni, ki jih med drugim prinaša neurejena raven sladkorja in holesterola v krvi? Odgovarja Karla Klander, nutricionistka in bioterapevtka po metodi Zdenka Domančića, ki je korenito spremenila svoje življenje in se osredotočila na zdravo hrano, ko je zbolela na želodcu. Katera so največja tveganja za zdravje, ki si jih nakopljemo z enoličnim in pasivnim življenjskim slogom?
Sodobni človek si želi hitrih, instant rešitev, tudi ko gre za njegovo zdravje. Ni jih. Vsaj polovica ljudi, ki pridejo k meni, o zdravem življenjskem slogu ve že zelo veliko. Nič koliko bi jih lahko že skoraj napisalo knjigo, a zase ne storijo ničesar. Kje ga najbolj lomimo, je seveda čisto očitno: napačna prehrana – na moji zatožni klopi sta predvsem sladkor in predelana hrana –, nič ali premalo gibanja (pozabljamo, da smo vendar živali, čeprav v oblekah, in potrebujemo gibanje), dolgotrajen stres, pomanjkanje spanja in sproščanja (preživeti čas na facebooku se ne šteje pod sproščanje), premalo časa na svežem zraku ter škodljiva sevanja.
Pravite, da veliko ljudi zdrži vse življenje z nezdravimi navadami, so pa seveda tudi taki, ki jih spremenijo. Bržkone jih v to prisilijo debelost in številne zdravstvene težave, saj telo ne more v nedogled prenašati vsega slabega, kajne?
Najlaže je spremeniti življenjski slog takrat, ko nas kaj prisili v to; največkrat kakšna resna bolezen, za katero ni mogoče najti hitre rešitve. V takšnih okoliščinah smo vsaj malo motivirani, da stopimo iz cone udobja in naredimo kakšno spremembo. Bodimo iskreni – čepeti v starih navadah in vzorcih, pa četudi slabih, je varno in najbolj prikladno. In včasih, največkrat, se je sila naporno iz tega premakniti. V letih dela ugotavljam, da je vsaj 80 odstotkov ljudi, ki se oglasijo pri meni ali na mojih seminarjih in si želijo spremembe, takšnih, ki jih zdravje bolj ali manj opozarja, da bo treba kaj storiti. V manjšini so tisti, ki želijo preventivno spremeniti življenjski slog. Če govoriva o prehrani, je največkrat problem tudi šibka volja posameznika v kombinaciji z uživanjem živil, ki delujejo zasvojevalno. Veliko ljudi je čustvenih jedcev in ne jedo samo, ko so lačni, temveč tudi v stresu, ko jim je dolgčas, so utrujeni, žalostni, jezni ipd. Posegajo predvsem po živilih, ki dajejo lažno udobje in tolažbo ter povrhu delujejo še zasvojevalno, denimo sladkor in drugi prečiščeni ogljikovi hidrati. In začarani krog je sklenjen. Najmanj težav imajo tisti, za katere je hrana samo hrana. Ti, če so dovolj ozaveščeni o tem, kako hrana vpliva na njihovo zdravje, pridobijo potrebne informacije, kaj morajo storiti, in to dejansko storijo. Brez težav. Žal takšnih ne poznam veliko.
Za sabo imate težko izkušnjo, ko ste zboleli na želodcu. Ste se tedaj zapisali zdravi hrani?
Pred mojo boleznijo se pri nas o zdravi prehrani ni kaj dosti razmišljalo. Sama sem kot večina mladostnikov bolj prisegala na dober zrezek s krompirjem kot na zelenjavo in sadje. Da ne govorimo o sladkarijah in hitro pripravljeni hrani. Ko ti huda bolezen obrne življenje na glavo, in to v letih, ko bi človek moral biti zdrav in poln energije, začneš hitro razmišljati, kaj narediti. Še posebno če ugotoviš, da ti zdravniki ne morejo dosti pomagati in si prepuščen bolj ko ne sam sebi. Počutiš pa se vsak dan slabše. Zbolela sem v zgodnjih dvajsetih. Moja pot do zdravja je bila dolga in polna padcev, vse dokler nisem spremenila prehranjevalnih navad. Sprememba prehrane je obrnila mojo bolezen v smer zdravja v času, ko dejansko nismo več vedeli, kako in kaj. Ko sem se po nekaj letih pozdravila, sem imela občutek, da sem se ponovno rodila. In moja pot je bila jasna. Povedati svojo zgodbo naprej, pomagati drugim. Zato pravim, da nimam službe, temveč poslanstvo. No, z leti sem ugotavljala in na lastni koži spoznavala, da v življenju vendar ni pomembna samo hrana, temveč uravnotežen in umirjen življenjski slog v celoti. Svoje programe sem tako dopolnila. Na koncu pa sem svoje delovanje dopolnila še z bioterapijo po metodi Zdenka Domančića, ki me je ravno tako popolnoma prevzela. Ne samo da sem navdušena nad rezultati, neredko me prav osupnejo. Sem zelo srečen človek in izredno hvaležna za to, da mi je dano delati to, kar počnem.
Kaj Slovenci najpogosteje delamo narobe, ko sestavljamo vsakdanje jedilnike, in se zato redimo, naša kri je polna sladkorja in holesterola?
Stvari so pravzaprav zelo, zelo preproste. Slovenci smo že prišli med narode, ki pojedo preveč industrijsko predelane hrane, tj. hrane, ki se ponaša s precej kalorijami in malo hranili ter so jim dodani različni kemični dodatki. Torej, v mislih imam večino lepo zapakiranih izdelkov, ki kar vabijo s trgovinskih polic, in hitro prehrano. Drugo, kar me moti, so škodljive maščobe, za katere še vedno ne razumemo, da ne sodijo v naš jedilnik. To so rafinirana olja in margarine. Desetletja smo se denimo fobično bali masla in se brez pomislekov pustili zapeljati izredno škodljivim transmaščobam. Omeniti velja tudi predelana žita, prevladujeta bela moka in cela paleta prehranskih izdelkov, pripravljenih iz nje. Odkrito priznam, gluten mi nikakor ni pri srcu. Da ne pozabim mleka in mlečnih izdelkov, pred katerimi si še vedno zatiskamo oči in pojemo lažne hvalnice, kako zelo zdravo je in kako zelo ga potrebujemo. In nazadnje, pa bi morala omeniti kot prvo – sladkor. Sladkor je izredno škodljiva nehrana, ki ne spada v naš jedilnik in nam lahko povzroča nič koliko težav. Najbolje bi bilo, da bi se mu kar popolnoma odpovedali in raje uporabljali bolj kakovostne nadomestke.
Kaj pravite na to, da se ne prehranjujemo več glede na letni čas? Kaj bi morali vrniti na mize?
Globalizacija je prinesla možnost, da imamo vse leto na razpolago vsa živila. To nam ponuja neskončne možnosti glede naših prehranskih odločitev in veliko večje udobje kot nekdaj. Če dobimo na krožnik hrano iz oddaljenih krajev, bi morali biti pozorni vsaj na to, da so živila iz ekološke pridelave in za prevoz niso bila kemično obdelana. Oboje je precej vprašljivo in velikokrat težko dosegljivo. Seveda živilu tudi precej dviguje ceno. Torej, s tem ko posegamo po sadju, ki je pripotovalo od daleč, tvegamo, da je bilo obrano prezgodaj, kemično obdelano in predolgo skladiščeno. Tako ne razvije pravega okusa, glede vsebnosti hranil pa o njem tudi velja podvomiti. Poleg tega zanemarjamo lokalne pridelovalce, ki še kako potrebujejo našo podporo. Prepričana sem, da bi morala imeti lokalna hrana na našem krožniku prednost, tuja naj bo le v manjšini. Tako bomo zaužili bolj sveža živila z večjo vsebnostjo hranil, potreba po samooskrbi pa se bo vse bolj povečevala. In če pogledamo malce bolj celostno in prestopimo zgolj biokemični vidik, lokalna, sezonska hrana je energetsko primernejša za nas in nas v zdravju bolj podpira. Bodimo še malce bolj konkretni. V zimskem obdobju je čas za kislo zelje in repo, gomoljnice in vse tisto, kar smo za ozimnico prihranili od toplejšega dela leta. Vabijo nas kakiji, mandarine, jabolka, granatna jabolka in hruške, ni pa to ravno čas za uživanje jagod, češenj in podobnega. Življenje poenostavljajmo, kar se bo pozitivno poznalo tako na našem počutju kakor tudi denarnici.
Kaj še potrebujemo v hladnih dneh?
V jesensko-zimskem času je bolj priporočljiva hrana, ki organizem greje. Po tradicionalni kitajski medicini, ki zelo upošteva letne čase, naj bi pozimi uživali več tople in močnejše, kuhane hrane, v tem obdobju so popustljivi celo pri mesu in ga dovoljujejo več kot sicer v drugih letnih časih. Po drugi strani se moramo izogibati hladnim jedem in pijačam. Kot rečeno, v tem obdobju nam bodo še zlasti prijali buče, zelje, ohrovt, repa, korenje in druge gomoljnice, kostanj, cela paleta stročnic (fižol, leča, grah, čičerka), semena in oreški (orehi, lešniki, mandlji, pistacije, sezam, lan) ter jesensko sadje (jabolka, hruške, kaki, mandarine, grenivke, limone, granatno jabolko). Za tiste, ki uživajo živalske beljakovine, se priporočajo jajca, perutnina in jagnjetina. Dobro pa nam bo del tudi ghee (prečiščeno maslo). Seveda ne smemo pozabiti na druge zdrave maščobe (hladno stiskana rastlinska olja, kokosovo olje); predvsem pa dajajmo poudarek tistim, ki so bogate z maščobnimi kislinami omega-3 (npr. laneno olje). Pozimi moramo poskrbeti za dovolj vitamina C, nikakor pa ne smemo dopustiti, da nam popusti zaloga vitamina D.
Kaj menite, ali bi lahko izboljšali prehranjevanje, že samo če bi posegali po več zelenjave?
Brez dvoma. Zelenjava še vedno velja za hrano, ki ni najbolj priljubljena, saj se ne ponaša z najbolj izvrstnimi okusi. Žal sodobni človek izbira svojo hrano bolj ko ne po okusu. Zelenjava je izjemno bogata z minerali (to ji daje bolj grenak okus), ki nam jih z leti hitro lahko primanjkuje, ponaša pa se tudi z vitamini, encimi in drugimi fitohranili. Ne nazadnje je odlična za razstrupljanje organizma in ne povzroča vnetij. Vnos lahko povečamo tako, da jo vključimo v skoraj vsak obrok v presni in kuhani obliki. Bodimo pozorni tudi na to, da pojemo čim več solat, že zjutraj si za odličen začetek dneva lahko privoščimo sadno-zelenjavni smuti.
