Na masažo vsaj enkrat tedensko

Z več zaporednimi masažami telo, denimo, postopno pripravimo na napor (npr. razgibamo sklepe pred smučanjem), prav tako je nadvse koristna po rekreaciji. Storitev je samoplačniška, vendar je cenejša, če se strokovnjaku prepustimo preventivno, kot če se nanjo odpravimo šele, ko že imamo težave (poškodbe, bolečine), saj bo takrat potrebnih več obiskov in verjetno tudi zahtevnejše vrste masaže in terapije (npr. manualna), ki zahtevajo posebna znanja in so zato dražje, pripoveduje Željko Radmanović, predsednik Društva maserjev Slovenije in programski vodja Higeje, vodilne slovenske šole za izobraževanje maserjev in terapevtov. »Smo edini zasebni izvajalec za nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) maser in refleksoterapevt s pooblastilom ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pri nas je tečaje končalo več kot 5000 udeležencev, tudi nekaj slepih in slabovidnih, med njimi jih je dobrih 600 pridobilo NPK maser in več kot 250 NPK refleksoterapevt.« In kakšna je razlika med certifikatom, ki ga dobimo po uspešno končanem tečaju masaže, in NPK? »Oboji se morajo naučiti praktičnih znanj in poznati teoretične osnove (med drugim zgradbo telesa). Po izpitu jim izdamo certifikat in jih vpišemo v register maserjev klasične masaže oziroma terapevtov. Kdor želi pridobiti NPK, pa mora opraviti še nekaj teoretičnih izpitov pred državno izpitno komisijo, med drugim anatomijo in fiziologijo. NPK, ki je veljavna v vseh državah EU, vpišemo v delovno knjižico.« Njihov najstarejši tečajnik je bila 83-letna gospa z visokošolsko izobrazbo. »Bila je zelo prizadevna in odlično je opravila tudi izpite za NPK.« Kot izkušen maser in terapevt (dipl. osteopat, manualni terapevt in tuinolog), ki se je izobraževal po vsem svetu, Radmanović ocenjuje, da je maserska ponudba v Sloveniji na zelo visoki ravni. »Naši maserji in terapevti, ki imajo certifikat ali NPK, imajo dovolj znanja za klasično ali sprostitveno masažo oziroma refleksoterapijo. Ob upoštevanju naučenega z masažo ne morejo škoditi, saj vedo, kdaj oziroma koga ne smejo masirati. Jasno je, da morajo biti previdni predvsem pri nekaterih obolenjih, npr, pri hudi osteoporozi, da ne morejo enako masirati najstnika in starega človeka. Dober maser mora poznati zakonitosti masaže vseh starostnih skupin, tudi dojenčkov.« Za terapevtsko masažo je treba vedeti precej več kot za sprostitveno, zato je treba osnovno znanje nadgraditi z dodatnimi tečaji ali celo večletnim izobraževanjem; taka je recimo manualna terapija, katere študij na fakultetni ravni traja najmanj tri leta, pravi sogovornik.

Kot znanje tujega jezika

Učinki redne in pogoste masaže so tako dobrodejni, da bi v vsaki družini moral nekdo znati vsaj eno tehniko ali vrsto masaže, je prepričan predsednik slovenskih maserjev. »Tako koristna je kot znanje tujega jezika.« Kot smo že zapisali, je najosnovnejša in najbolj razširjena klasična ali švedska masaža, ki ji pogosto rečemo tudi sprostitvena. Maser lahko zmasira vse telo (kar traja vsaj 45 minut) ali samo del (npr. ramenski obroč, kar uspešno naredi tudi na masažnem stolu; zadostuje 15 minut). Pogosta je tudi refleksoterapija – masaža stopal in dlani, ki je učinkovita predvsem pri bolečinah v hrbtu, prebavnih in menstrualnih motnjah, stresu in glavobolih. Privoščimo si lahko še masažo globokih tkiv (pri hudih bolečinah, poškodbah in pri zahtevnih fizičnih aktivnostih – športniki, fizični delavci), športno masažo (za rekreativce in vrhunske športnike), ortopedsko masažo (preplet različnih terapevtskih pristopov za zmanjšanje bolečine in povrnitev funkcije prizadetega dela), limfno drenažo (stimuliranje limfnega žilnega sistema pri oteklinah, bolečinah; krepi imunski sistem), havajsko masažo lomi lomi (globoko sproščujoča, odpravlja energetske ovire), anticelulitno in vakuumsko masažo (lajša tudi prehlad, bronhitis in osteohondrozo), masažo z vročimi kamni (samostojno ali kot pomoč pri drugih masažah) in številne druge.

Zadnja leta se tudi pri nas vedno bolj uveljavlja Bownova terapija, avstralska oblika manualne terapije; učinkovita je pri travmatskih in kroničnih boleznih, dobre rezultate ima pri bolečinah v hrbtu, išiasu in drugih težavah s hrbtenico ter pri težavah s prebavo, pomaga pri glavobolu, migreni, boleznih dihal. Med najbolj zahtevne spadata japonska masaža šiatsu in kitajska masaža tuina – prva zato, ker se izvaja na tleh, zato imajo mnogi mojstri težave s koleni, druga pa zaradi širokega strokovnega znanja, ki ga mora imeti tuinolog, saj mora poznati tako anatomijo, fiziologijo, patofiziologijo kot tradicionalno kitajsko medicino, je razložil sogovornik.