Prof. dr. Vojko Kavčič je docent raziskovalec na gerontološkem inštitutu univerze Wayne v Detroitu. Pred več kot 20 leti je zaradi nemirnega duha in vedoželjnosti odšel v ZDA in tam leta 1997 doktoriral iz eksperimentalne psihologije na univerzi North Texas. Izpopolnjeval se je pri prof. D. Robertu Dotyju na medicinski fakulteti univerze v Rochestru, kjer je bil zaposlen kot raziskovalec na oddelku za kognitivno in vedenjsko nevrologijo. Doma je iz Komna na Krasu, kamor se vsako leto vrača, da obišče mamo, se sreča s prijatelji in sorodniki. Ohranja stike s slovenskimi zdravniki in raziskovalci ter sodeluje tudi s Spominčico, slovenskim združenjem za pomoč pri demenci.
Že 24 let živite v ZDA. Imeli ste solidno službo in urejeno življenje. Kaj vas je vodilo na tuje?
Prejšnji sistem je bil zame preveč predvidljiv in preprost: ko si dobil službo, si vedel, kako bo teklo življenje do upokojitve. Ko sem dobil možnost študijsko obiskati Finsko, kasneje pa še ZDA, in sodelovati v izmenjalnih programih, sem se odločil, da se preizkusim na doktorskem študiju. Uspelo mi je, zato sem ostal.
Kakšno je življenje raziskovalca v ZDA?
Težki časi so, zaradi krize se je financiranje raziskovalnih dejavnosti zmanjšalo. V Ameriki sta dva večja vira, eden za nacionalne znanstvene raziskave (NSF), iz katerega se financira tudi Nasa, drugi za medicinske in biološke raziskave (NIH). S projekti se na razpise prijavljaš kot raziskovalec samostojno, inštitut pa je garant za resnost raziskovalnega dela. NIH ima na voljo okoli 31 milijard dolarjev in sredstev bistveno ne zmanjšujejo. Vse teže jih je pridobiti za financiranje raziskovalnega projekta. Če ti ne uspe, je s tabo konec, tako da se je v zadnjem času zaprlo precej laboratorijev.
Po poklicu ste kognitivni nevroznanstvenik; nam lahko razložite, kakšno je vaše delo?
Nevroznanost obstaja šele kakih 50 let. Nastala je s kombinacijo biologije, psihologije in kemije. Dejstvo je, da je celotna naša kognicija – od vidne in slušne zaznave, pozornosti, mišljenja, koncentracije, učenja, reševanja problemov – delo možganov. Kognitivna nevroznanost se ukvarja z raziskovanjem njihovega delovanja pri umskih in mentalnih procesih. Sodim med raziskovalce AB (alzheimerjeve bolezni), ki bi jih v grobem lahko razdelili v dve skupini. Eni, mednje spadam tudi sam, se ukvarjamo z možnostmi za zgodnjo diagnostiko ter razvijanjem inštrumentov za merjenje upada človekovih umskih sposobnosti. Druga skupina je številno močnejša, saj je v njej blizu 90 odstotkov vseh nevroznanstvenikov, in se bolj posveča patološkim pojavom na celični oziroma medcelični ravni ter genetiki.
Zakaj o možganih vemo tako malo?
Ker so najbolj zapleten človeški organ in sistem v celotnem okolju. Primerjajo se lahko le z vesoljem. Naj povem primer: v mm3 možganske sivine, ki je zunanji del možganov, obstaja do milijon nevronov, vsak pa ima od 1000 do 20.000 sinaps, to je obročkov, kjer se dva nevrona stikata in izmenjujeta informacije. Nevron ima stike z drugimi in zamislite si, koliko je možnih kombinacij. A to še ni vse, saj se dinamičnost poveča, ker nekatere sinapse nastajajo, druge pa propadajo.
Se človeški možgani s staranjem zmanjšujejo?
Res je, od 20. do 90. leta starosti se zmanjšajo do deset odstotkov. Moderna nevroznanost bi morala preučevati vitalne starostnike in ugotoviti, v čem se njihovi možgani razlikujejo. To se že dogaja in dobili bomo zanimive odgovore. Danes že vemo, da se starejši možgani lahko obnavljajo. Gre torej za vprašanje, s čim dosežemo, da bi se zmanjševali počasneje. Vse kaže na preprost odgovor: pomagajo dinamično življenje, fizično gibanje, socialni stiki in veliko umske telovadbe, škodujejo pa samotarstvo, izločanje iz družbe, lenoba, preveč sedenja.
Ukvarjate se s problemom zgodnjega odkrivanja demence. Katere metode in teste uporabljate?
Pri demenci je težava, ker ni enega kazalnika, patogena, ki bi jasno nakazoval bolezen. Pri obolelem posamezniku se pokažejo nekatere vedenjske spremembe. Ukvarjam se z vedenjskimi testi za vidno zaznavanje gibanja in navigacijo, pri tem pa uporabljam dve slikovni metodi: prva je elektroencefalogija (EEG), pri kateri merimo električni odziv možganov, druga pa je ena od magnetnoresonančnih metod (t. i. MRI). S prečnimi študijami oblikujemo različne starostne skupine, npr. od 40 do 60 let, od 60 do 80 let, in ugotavljamo, pri katerih meritvah ima posamezna skupina statistično pomembne razlike glede na drugo.
Kako potekajo vaše raziskave?
Sem raziskovalec, torej se srečujem z bolniki in svojci, ki kot prostovoljci sodelujejo v raziskovalnih projektih. Ko se pogovarjamo, čutim pri njih veliko depresivnosti, potrtosti in odmaknjenosti. Čeprav naj bi imeli epidemijo AB, opažamo težave pri pridobivanju prostovoljcev bolnikov, ki bi se bili pripravljeni vključiti v raziskave. Morda je sodelovanje zanje boleče, saj se ob testih zavedajo, da so izgubili veliko sposobnosti, in ni se prijetno soočiti s slabimi rezultati. A testi so neizogiben del preučevanja. Nekoliko laže je pri možganskem slikanju.
Kaj vemo o nastanku AB?
Pred več kot sto leti je Alzheimer odkril, da se pri bolnikih v možganih pojavljajo plake in pentlje, ki vodijo k odmiranju možganskih nevronov. Prej omenjena druga veja nevroznanosti se ukvarja z raziskavami in preučevanjem teh tkiv ter iskanjem vzrokov za njihov nastanek. Trenutno prevladujoča teorija, a še zdaleč ne dokončna, prepoznava pri AB težave v razkrajanju beljakovine amiloida, ki je v nevronskih membranah. Ti amiloidi se nenehno cepijo in obnavljajo. So sicer topni in se enostavno izločajo iz možganov. V nekem trenutku pa se začno grupirati in nabirati v plake, ki začno motiti normalno delovanje nevronov in v končni fazi povzročijo njihov propad. Zakaj se to pri posameznikih zgodi, pa žal še vedno ni znano.
V zadnjem času so moderni markerji. Ali obstaja možnost, da bi z njimi lahko napovedali, da se bo pri nekom v prihodnosti razvila AB?
Poznamo biomarkerje, to so ponavadi tkiva ali molekule. Pri tem je cilj nevroznanosti najti tisto beljakovino v možganih, ki bi lahko napovedovala, da se bodo začeli amiloidi razkrajati, s čimer se začne AB. A tega za zdaj ne poznamo. So pa tudi vedenjski kazalniki bolezni, na primer upad nekaterih funkcij, s čemer bi tudi lahko napovedali bolezen. Najpogostejša problema sta izguba kratkoročnega spomina in nenadno čezmerno pozabljanje. Zanimivo pa je, da spomini na mladost, torej dolgoročni spomin, ostanejo ohranjeni do pozne faze bolezni.
Zakaj je tako pomembno zgodnje odkrivanje bolezni?
Predvsem zato, da se lahko družina in okolica pripravita na življenje z bolnikom, ki ga je prizadela AB. Po drugi strani pa tudi zato, da bomo lahko v prihodnosti, ko bo znano zdravilo, bolezen čim prej odkrili.
Malo je znanega tudi o vzrokih za demenco. So zadnje raziskave razkrile še kaj novega?
Vzrokov ne poznamo, govorimo lahko le o dejavnikih tveganja. Tu je na prvem mestu staranje. Ekstremno rečeno: vsak bo teoretično zbolel za AB, če prej ne bo umrl. Nekako do 60. leta je je zelo malo, potem pa se obolevnost hitro povečuje, pri 80 letih je prizadetih okoli 40 odstotkov starostnikov, po 90. letu pa že okoli polovica. Ko primerjamo obolele s tistimi, ki v isti starosti niso zboleli, opazimo, da so pomembni dejavniki tveganja povečana teža in krvni pritisk, diabetes ter poškodbe glave.
Še vedno za AB ni pravih in učinkovitih zdravil. Celo pri upočasnitvi razvoja bolezni ni velikih rezultatov. Zakaj?
Res je, nimamo zdravila niti za upočasnitev, kaj šele za zdravljenje. Vsako leto bi bilo pomembno, ne le za bolnike, ki bi z njihovo pomočjo dlje živeli kakovostneje. Američani so izračunali tudi ogromne prihranke za javne stroške in zavarovaInice. Idealno pa bi bilo, če bi našli v krvi molekulo, ki bi bila prepoznana kot odločilna za nastanek bolezni. Potem bi hitro odkrili tudi zdravila, s katerimi bi nadomestili propadle nevrone.
Koliko sredstev namenjajo ZDA odkrivanju zdravila?
Ve se, da je za raziskave AB namenjeno štirikrat manj denarja kot za rakava obolenja. Pred leti se je začela velika nacionalna akcija za spopad z rakom, zato je bil v zadnjih 20 letih dosežen velik napredek. Zdaj se povečuje zavedanje tudi glede AB in predsednik Obama je pred dvema letoma podpisal obsežen nacionalni program NAPA.
Del vašega raziskovanja je posvečen staranju. Kako ga upočasniti?
Popolnoma nedvoumnega odgovora ni, a največji vpliv naj bi imeli prehrana, gibanje in umovadba, tako jaz pravim možganski telovadbi. Pomembni sta socialno angažiranje in ohranjanje stikov. Poteka nekaj velikih projektov, ki to dokazujejo. Kognitivna rezerva sta izobrazba in vseživljenjska uporaba možganov. Pri takšnih ljudeh staranje in tudi demenca potekata počasneje in manj intenzivno.
Kaj obsega umovadba?
To je vse, kar spodbuja možgane: od branja, reševanja križank, sudokuja, obiskovanja kina, predavanj, kakovostnega gledanja televizije pa vse do kakovostnega pogovora s prijateljem, saj so pri tem potrebni koncentracija, delovni spomin, sluh, vid. V ožjem pomenu besede pa umovadba pomeni rabo specializiranih nalog za vadbo posameznih umskih sposobnosti, kot sta spomin in pozornost. Seveda ne smemo zanemariti pomena fizične aktivnosti, ker ne koristi le kostem in ožilju, ampak tudi možganom, saj zahteva njihovo izjemno kompleksno delovanje in usklajevanje pa ritmičnost gibanja, ravnotežje. Možgani so najbolj občutljiv organ glede porabe kisika, saj ga pri človeku porabijo približno 20 odstotkov.
Vse kaže na preprost odgovor: pomagajo dinamično življenje, fizično gibanje, socialni stiki in veliko umske telovadbe, škodujejo pa samotarstvo, izločanje iz družbe, lenoba, preveč sedenja.
Vse več starostnikov bo vsekakor velik problem v prihodnosti. Kako se na to pripravljajo v ZDA?
Pripravili so resne študije in natančne izračune na podlagi demografije in s tem povezanih bolezni, koliko jih bo to stalo. Ne le finančno, temveč tudi kadrovsko: potrebovali bodo 5000 novih zdravnikov in ogromno medicinskega osebja, več bo treba domov za starostnike, negovalnih in t. i. spominskih klinik. A v Evropi bo problem še hujši, saj se prebivalstvo stara še hitreje. Tudi v Sloveniji je število starejših od 65 let že preseglo število mlajših od 15 let.
Kaj pa opažate v Sloveniji, kamor se vsako leto vrnete?
Veliko predavam po Sloveniji, obiskujem različne skupine, sodelujem tudi na Alzheimer Cafejih. Opažam, da se zanimanje med ljudmi povečuje, želijo se informirati. Za svojce in bolnike sta nenadomestljivi tudi združenje in delovanje Spominčice. Tudi z njimi veliko sodelujem, še posebno z gospo Štefanijo Zlobec. Želim si, da bi sčasoma oblikovali sklad, poimenovan po Jaši Zlobcu, v katerem bi zbirali denar za raziskovalno delo. Veliko pa je tudi ljudi, ki pravijo, da o tem nočejo niti slišati, se temu izogibajo. A ozaveščen človek bolje ukrepa. Javnomnenjska raziskava v ZDA je letos pokazala, da se starostniki najbolj bojijo AB, celo bolj kot raka.
V ZDA imajo izjemno dobre izkušnje s prostovoljci. Kakšna je njihova vloga, kaj lahko prispevajo?
Prostovoljci so silno pomembni. Sem štejem tudi tiste, ki požrtvovalno skrbijo za svojce. Po podatkih ameriškega združenja za AB je vrednost opravljenega dela skrbnikov približno enaka stroškom za zdravstveno varstvo AB – neposredno in posredno več kot 200 milijard dolarjev. Najbrž je razmerje v Sloveniji podobno. Velik problem prostovoljstva je izgorevanje, saj je intimno doživljanje počasnega propadanja dementnega bolnika veliko čustveno breme. Svojci skrbniki so sploh največje žrtve te krute bolezni.
Aktivno se povezujete tudi s slovensko stroko, ki se ukvarja z demenco. Pri čem sodelujete?
Sodelujem z dr. Pirtovškom, dr. Troštovo in dr. Krambergerjevo z nevrološke klinike pri raziskovalnem projektu o zgodnjem odkrivanju demence. To je obširna raziskava, zbiramo veliko podatkov, delamo obsežne meritve in sledimo najnovejšim svetovnim standardom. V zadnjem času pa vse več sodelujem tudi s psihiatrično kliniko, še posebno z dr. Alešem Kogojem, ki je duša in motor združenja Spominčica. Vesel sem, da smo pred kratkim v Sloveniji dobili prvi Center za kognitivne motnje, ki ga vodi dr. Milica Kramberger. Želim si, da bi se na tem področju začelo bolj intenzivno delo v Sloveniji in kot vem, je to prvi večji projekt, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost. Tako ohranjam stik z matično domovino.