Veliko ljudi motenj hranjenja (MH) tudi po več letih ne dojema kot težavo in ne išče strokovne podpore, zato je težko reči, koliko jih je v njihovem primežu, ugotavlja Olja Štaleker Pleš, svetovalka na Centru za krepitev jaz.za v Ljubljani. »Čustveno lakoto vsi občasno tešimo s hrano ali jemo, ker nam je všeč okus, kar ni narobe, če se tega zavedamo in to počnemo do sebe prijazno, brez negativnih posledic za zdravje. Anoreksija, bulimija, bigoreksija in ortoreksija nervoza ter kompulzivno prenajedanje pa si človeka tako podredijo, da se neprestano ukvarja samo z (ne)prehranjevanjem in videzom. Vse oblike MH so posledica osebnostne stiske, ne vzrok zanjo. Vzroki stiske so običajno kompleksni in tudi oseba, ki živi s katero od MH, pogosto ne ve, kako se je znašla v lastni kletki. Zato sta v večini primerov potrebni strokovna pomoč pri okrevanju in spodbuda pri spremembi odnosa do sebe.«
V Sloveniji se vsi, ki pri sebi prepoznajo katero od oblik MH, in njihovi svojci med drugim lahko obrnejo na Center za mentalno zdravje, Pediatrično kliniko in Center za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani, zasebne zavode, društva in nevladne organizacije, ki nudijo psihosocialno pomoč. »Za nasvet lahko prosite tudi osebnega zdravnika, ginekologa, farmacevtko v lekarni, svetovalno delavko v šoli, skratka osebo, ki ji zaupate.« Najuspešnejši programi pomoči so tisti, ki se reševanja lotevajo celovito. Poskrbeti je treba za telesno, psihično in socialno okrevanje. Predpogoj za prvi korak je pripravljenost človeka z MH za sodelovanje. »Obravnava je odvisna od oblike motnje in stopnje prizadetosti – če rešujemo življenje, je pristop povsem drugačen kot če pomagamo nekomu, ki je spoznal, da mora korenito poseči v svoje življenje.«
 |
| Olja Štaleker Pleš |
Pogoste v adolescenci
MH lahko prizadenejo oba spola in vse starostne skupine (le pri majhnih otrocih ne moremo govoriti o nervozah, temveč o motnjah v prehranjevanju). Na njihov razvoj vplivajo osebnostna struktura (introvertiranost), družinska popotnica (vrednote, skrb zase, odnos do hrane) in zlasti družbena komponenta (poznamo jih le v potrošniškem svetu, ki občuduje vitko telo, ceni visoko produktivnost, popolnost in disciplino). »MH se pogosto uvrščajo med zasvojenosti, kar je napačno. Gre za psihične, najpogosteje čustvene težave, in ne za zasvojenost s hrano. Ti ljudje imajo resne motnje v prehranjevalnih navadah, močno popačen odnos do svojega telesa in zelo slabo samopodobo. Ne znajo prepoznati osebnih potreb ali se prijazno odzvati nanje. Dekle, npr., ki ve, da je za svojo starost in višino presuho, in je samo sebi zaradi tega grdo, si obleče hlače, v katerih ne izstopa, vendar ne poje niti jabolka, ker je prepričano, da je debelo.«
Tudi fantje in moški
Anoreksija nervoza (pretiran strah pred debelostjo, prisilno odvajanje, prekomerna telesna dejavnost), ki je trenutno najpogosteje zabeležena, se navadno razvije v adolescenci. V 90 odstotkih se z njo spopadajo dekleta in ženske. Ravno obrnjeno je pri bigoreksiji nervozi (obsesivna preobremenjenost z razvitostjo mišic): 90 odstotkov moških, desetina žensk. Bulimija nervoza (škodljivo izogibanje kilogramom, prekomerno hranjenje in prisilno odvajanje), kompulzivno prenajedanje (basanje v nenormalnih količinah) in ortoreksija nervoza (preobremenjenost z zdravo hrano in načinom hranjenja) so enakomerneje razdeljene med oba spola.
Kdor pri bližnjem opazi spremembe (npr. ob četrtkih je samo fige, pogosto hodi na stranišče, prekomerno telovadi in je kljub shiranosti nadpovprečno aktiven), naj mu iskreno pove, da ga to skrbi in povpraša, ali se je zgodilo kaj posebnega, ali kaj potrebuje. Človek z MH verjetno ne bo pripravljen na sodelovanje že po prvem poskusu, a potrpežljivo vztrajajte (sploh pri mladostnikih), saj je takšno vedenje v resnici klic na pomoč. Pazite, da ne postavite mej človeku, temveč motnjam hranjenja – prej kot jih postavite, prej so izpolnjeni pogoji za izhod iz začaranega kroga. To recimo pomeni, da se družina prehranjuje kot po navadi, da mama (nič več) ne pripravlja posebnih obrokov. Pomembno je, da ohranite odnos, se pogovarjate, ste prisotni, a nevsiljivi, saj boste le tako lahko v podporo. Poiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval, kako pomagati sebi in otroku, priporoča absolventka dunajske univerze Sigmunda Freuda in specializantka geštalt terapije na Gita institutu v Ljubljani.
