Na žalost se večina tega sploh ne zaveda. Pa bi bilo za začetek treba narediti tako malo sprememb za več telesnih, predvsem pa duševnih koristi. Preverili smo, kako se televizijec, zdravnik in radijec krepijo, kaj jim vrača notranji mir in dobro voljo.
JANI MUHIČ, televizijski voditelj: Če mi še v nedeljo kdo hodi po glavi, naj se pazi
Sovoditelj oddaje 24ur ne skriva, da kot vsa narava tudi moški delujejo v ciklusih. Je senzibilen in impulziven, svoje srce polni z ljubeznijo do najbližjih in življenja samega.
Kako te dni dojemate svet? Ste spravljeni z njim? Kaj vas draži?
Vreme je fenomenalno. Sonce je kot polnilnik za mobilnik. Vsaj za kakšno uro se moraš priklopiti na to energijo. Drugače si prazen. Nikoli nisem tako kot zadnja leta čutil potrebe po tej energiji. Ta je tista – pozitivna draž. Slabih je pa tako ali tako dovolj na vsakem koraku. Življenje te uči, da se jim izogneš v velikem loku, če se da. V tem pogledu sem ponosen nase, da mi kljub drugačnemu karakterju uspeva biti tudi malo egoista in si podarim več dobrega kot slabega.
Kako kot novinar ohranjate zdrav razum?
Težko. Toliko je neumnosti, nesmislov, primitivizma, nadutih in brezobzirnih ljudi … Včasih se mi zdi, kot da z baterijo sredi belega dne iščem razumnega človeka. A se na koncu splača. Prisežem. Ni sizifovo delo. Ko nekdo nekomu pomaga, ker si o njem poročal, veš, da delaš prav. Ko otroka, če ne doma, operirajo vsaj v tujini in mu spremenijo življenje za najmanj 50 odstotkov na bolje, veš, da se da. In konec koncev, še vedno verjamem v tisti rek, da za vsako rit palica raste. In da dlje ko raste, bolj na koncu udari.
Stebri zdravja: uravnotežena prehrana, telesna aktivnost, mnogo spanja in vedrega počutja, učinkovit mehanizem spoprijemanja s stresom – pa nobene cigarete in nič alkohola. Se strinjate s pravilom? Ga upoštevate?
Že ves čas poudarjam, da je smeh pol zdravja. Druga polovica pa čistoča. Pri prvem mi z domislicami in – kot jim rečejo – dobrimi forami pomagajo moji trije mušketirji, žena pocrklja z domačo juhico, s prijatelji se ničkolikokrat nasmejimo do solz. To, da ves čas kaj pospravljam in čistim, tudi v službi razkužujem tipkovnico in miško in me zato redno opazujejo z nasmeškom, sem pa že priznal. Sicer ti telo pove, kaj potrebuje, česa mu manjka in česa ima preveč. Samo poslušati ga je treba. To upoštevam. Vse drugo premeljem. Ker je pač dobro vedeti.
Po resnici: ste premalo ali preveč aktivni v primerjavi z drugimi?
Premalo. Zdaj se bo spet začelo intenzivnejše marširanje. Pomlad, poletje in jesen tako ali tako preživim – če le je čas – zunaj. Ne morem mirovati. Ne zdržim dolgo v hiši. Ko ne bo dela zunaj, si ga bom pa naredil. Krog okoli Novega mesta je idealna rešitev za kondicijo, srčni utrip in predihavanje pljuč.
Moški mesečni ciklus? Ali drugače: imate svoje problematične dneve?
Jasno, da jih imam. Vsi jih imamo. Kdor tega ne prizna, laže. Če poveš, je pol oproščenega, ne? Če karikiram svoj cikel: ponedeljki veljajo za tečne dneve. Ker so najnapornejši, ker pomenijo začetek nove runde. V torek se že navadiš na pritiske ljudi, ki so tečni ob torkih, v sredo vse teče kot po maslu, kljub tistim, ki so tečni v sredah. V četrtek sitnobam povem, da bi bilo bolje, če niso sitne. V petek jih označim za ose. Če mi pa še v nedeljo kdo hodi po glavi, naj se pa pazi! Ja, moja slaba lastnost: predolgo sem tiho. Povem uro ali dan kasneje, kot bi bilo treba. Moj prag je visoko. Ko pa gre kdo čezenj, takrat jasno ve, da je šel že včeraj predaleč.
Movember. Puščanje brkov. Ozaveščanje o moških boleznih. Vaš komentar?
Zadnjič, ko je naš Janez Usenik delal prispevek o pregledu prostate, sva se z ženo pogovarjala, da mora biti zelo neprijetno ali vsaj nelagodno, sem rekel. Pa mi je hitro razložila, da niti ginekološki pregledi niso najbolj prijetna stvar v življenju. Tam menda še kakšno hladno železno orodje uporabijo. In naj se nikar ne pritožujem: ko bo treba, bo pač treba na pregled. Ima menda že prav. Kot ponavadi.
Umetnost se je znati starati. Pa vendar, vas muči narediti kaj norega, preden zdrknete v leta?
Sproti poskrbim za to. Imam srečo, da imam okoli sebe ravno prav nore prijatelje. Posebne. Zato si rečemo kar, da smo limited edition. Drug drugemu ušpičimo nemalo norih presenečenj. Kaj so mi naredili za 40 let?! Nikoli ne bom pozabil. In veste, kaj je najbolj zabavno? Vsak, pred katerim je okrogla obletnica, se že pol leta prej trese, ker ne ve, kaj ga čaka. A ne, Marko?
Prof. dr. UROŠ AHČAN,
estetski in rekonstrukcijski kirurg: Ne sodim med nergače
Je mednarodno priznan zdravnik. Poleg strokovnih knjig in člankov piše zgodbe za otroke. Menda zato, ker dobrih šal ne pozna, skuša tudi s knjigami druge razveseliti, spodbuditi in jim vliti pogum. Je glavni urednik pred dnevi izdane knjige Supermarket lepote, ki ni namenjena potrošnikom, da bi jih prepričala, naj čim prej obiščejo plastičnega kirurga in opravijo kirurški poseg. Lepši videz lahko dosežemo tudi z ličenjem, modnim stilom, telesno vadbo, medicinsko kozmetiko, tudi načinom fotografiranja in photoshopom.
Kako se te dni počutite v svoji koži?
Dobro. Še pred nekaj dnevi je bila slana, izkoristil sem darilo narave in se 8. novembra brez večjega stresa po kolesarskem izletu skopal v kristalno čistem morju. To je blagodejno vplivalo na moje telo in verjamem, da se je poznalo tudi na moji koži.
Slišala sem, da ob sebi želite vesele, zadovoljne ljudi, zato najbrž, če ste kakšen dan bolj nergavi, ne krivite drugih, kajne?
Nergavost ni zgolj posledica vplivov zunanjega okolja, tako na makro- kot mikroravni, ampak tudi genetike. Osebno ne sodim med nergače. Sem pa kritičen do svojega dela in dela svoje ekipe. Vsi imamo vsak dan priložnost, da širimo nalezljivo vnemo, dobro voljo, pozitiven pogled na svet, da smo zadovoljni z majhnimi stvarmi. Pomembno je, da si postavimo realne cilje. Kajti če so previsoki, navadno živimo v kroničnem stresu in smo zato nergavi, celo sovražni do okolice in svoje neuspehe pripisujemo drugim. Cilj vsake sodobne moderne družbe bi morali biti srečni in zadovoljni ljudje, zato bi tudi mediji morali prevzeti vlogo zabavljačev na družabnih prireditvah in ne zgolj govorcev na pogrebih.
Ženske smo čuvarke družinskega sveta, obremenjene s službo in osebnimi interesi, poleg tega je na nas planila industrija, ki vsiljuje vsa mogoča pravila: od čiščenja, vzgoje otrok do tega, kako se oblačiti, ujeti popoln videz. Ali vse to preži tudi na moške?
Da, tudi moški gledajo isto televizijo in tudi moški so vključeni v raziskavo nevromarketinga in nevroznanosti, ki producira sodobne potrošnike. Nevidna roka kapitala ne izbira. Začne in konča se s plenicami za novorojence in starce. Živimo t. i. programirano ali instant življenje, kot volivci in potrošniki, ki že pripravljenim produktom dajemo svoja telesa.
Koliko resnice je v tem, da gredo moški neradi k zdravniku in je treba razbijati tabuje v zvezi z moškimi boleznimi?
Poznamo tudi moške hipohondre, ki venomer iščejo različne bolezni, obiskujejo specialiste doma in v tujini in so nesrečni, ker bolezni ne najdejo. Po drugi strani pa imamo porušen vrednostni sistem in ne hodimo na preventivne preglede, ki lahko bistveno vplivajo na kakovost in dolžino življenja. Rak dojke in rak prostate nedvomno sodita med več kot omembe vredni bolezni.
Vas kot zdravnika moram vprašati, ali je moški klimakterij mit ali resnica.
O klimakteriju ne vem kaj dosti, saj se v to strokovno tematiko nisem poglabljal. Gotovo o tem veliko vedo povedati endokrinologi. Osebno nisem zagovornik vnosa različnih hormonov v moško telo za izboljšanje zunanje podobe in boljšega počutja, kajti hormoni se merijo v izredno majhnih količinah in povzročajo velikanske premike v telesu, tako telesno kot duševno, zato menim, da življenje v tem primeru ne sme biti poker ali ruleta, kjer izhod ni predvidljiv.
Zoran Predin o strašni krizi srednjih let v Bolj star, bolj nor poje: »Uhane na jezik, na popek in v nos! Tatooje na ramo in v Indijo bos!« Se tako moški spopadate z leti?
Uh, ko slišim te besede, me kar malo zaskeli. Uhan v jeziku, na popku in v nos pomeni bolečine, možne zaplete, v več kot polovici odstotkov kasnejše obžalovanje tega početja, stroške za odstranitev teh znakov in znamenj, zato menim, da je to daleč od pravega dokazovanja moškosti. Osebno imam srečo, da svojo moškost še vedno lahko razkazujem in dokazujem v operacijski dvorani, ko pomagam ljudem, ko so na dnu, ali ko iz lepega napravim še lepše in s tem povrnem nasmeh na obraz. Pravi moški je spoštljiv, goji dobre medosebne odnose, drži obljubo, spoštuje dogovore... V vseh starostnih obdobjih.
KLEMEN BUNDERLA, radijski voditelj: Na mlaj sem zabavna družba
V medijih, kjer se precej izpostavlja, je začel delati že pri 14, dolgo je bil v vseh uredništvih najmlajši. Je prijazen, njegov smeh razoroži. Ve, da svoj svet ustvarjamo iz praktičnih izkušenj, lepih stvari in tudi napak. To je trdo delo.
Kako vijugate med okljukami ponorelega časa, ki ga živimo?
Po svoje sem vesel pomanjkanja časa, da vendar ne ujamem vsega, kar ni nujno za opravljanje bioloških funkcij, po drugi strani me pa jezi, da sem ukleščen v svoj urnik in zato omejen pri aktivnem vplivanju na dogodke, ki nas vse zadevajo. Najbolj me je pretresla nestrpnost. Strah razumem in poznam, jasno je tudi, da se ljudje milo rečeno neumno odzivamo, če nas je strah. Ampak to, da smo izgubili človeka v sebi in sočutje, me je pa res sezulo, da je kar zasmrdelo. Če omenim samo begunsko krizo in pravico homoseksualnih parov, da bi zaživeli kot s poroko okronana družina. Ja, pri nas je ogromno revežev, za katere je treba poskrbeti, ampak okoli naših stanovanj ne pokajo granate in ne letijo udi. Seveda ni nekdo samo zato, ker je begunec, dober, ni pa treba dokazovati, da si slab, aroganten, ignorantski in zaradi manjšine obrneš hrbet človeku, če si Slovenec. Da bi jaz vam govoril, ali se lahko poročite, imate otroke, psa ali ne, mi na kraj pameti ne pade. Za otroke gre, ja... Malo morgen!
Iskreno – kakšen pogled vam zjutraj vrne ogledalo?
Ob petih zjutraj se ogledalo samo zgraža in smeji! Če bi lahko, bi pobegnilo. (Smeh.) Podočnjaki kažejo na to, da bi lahko kakšno uro spanja dodal, in nikoli ne pozabijo, kako zelo slano hrano sem imel za večerjo. Ja, obisk kina mi za naslednji dan pripravi obraz, kvalificiran za azijski trg! (Smeh.)
Pravšnji odmerek spanca?
To sprašujete največjega zaspanca na svetu! In ne le, da sem zaspane, še nočni človek sem. Zdaj, ko že šesto leto delam jutranje šove na radiu, lahko rečem, da se zgodnjega vstajanja ne navadiš. Kdor vam bo to rekel, laže. Najbolj sem srečen, kadar spim po devet ur. Zdaj bi bilo verjetno prav, da izdam, koliko dejansko spim, a ne? Če imam srečo, svojih devet ur dobim v dveh, navadno pa šele v treh dneh – skupaj.
Moški mesečni ciklus? Je kaj na tem?
(Glasen krohot.) Pridržujem si vso pravico do moškega PMS! Takoj sem za zbiranje podpisov. Evo, ideja za nov referendum. Ja, imam dneve, ko sem do okolja neprijazen. (Smeh.) Načeloma z mano ni ravno lahko živeti. No, jaz že ne bi. (Smeh.) Imam dan, ko sem povsem apatičen, pa dan, ko me vse moti, dovolim si imeti sem in tja kakšen izpad. Sicer grem ob slabem dnevu raje s psom odteč desetko. In ko pridem domov, se zadiham in potem vzrojim. (Smeh.) Je ni tako dolge razdalje, kot me lahko luna vrže. Ampak na mlaj sem pa res zabavna družba. (Nasmešek.)
V mladosti ste imeli nekaj deset kilogramov preveč. Najbrž od tedaj sledite pravilom za ohranjanje dobrega videza in počutja?
Ah, kje pa! Pot do tega je bila bolj zamotana. Na začetku preprosto nehaš jesti in – stvar deluje. Ampak gurman, kakršen sem, bo prej ali slej jedel in – kilogrami se vrnejo. Z družbo! Vmes sem pretiraval s športom, pretekel sem toliko, da mi je med vadbo razpadel orbitrek, boleli so me sklepi... Takrat me je pobralo z okoli 110 na vsega 66 kilogramov. Pri 183 centimetrih si lahko mislite, da bi se lahko skril za kandelaber, če ne bi imel tako velike glave. Da ne dolgovezim: treba se je bilo naučiti, kaj ja in predvsem kako in koliko ter kdaj. Dieta mora postati spremenjen način življenja in pika. Od leta 1998 sem makrobiotik, a nikoli ne odpustim višjim silam, da so dobre stvari dejansko najbolj škodljive. Svet ni pošten. (Smeh.) Občasno se pregrešim. Zelo pomaga pri motivaciji. (Smeh.)
Ali drži, da greste moški neradi k zdravniku in je treba še kako razbijati tabuje o moških boleznih, tudi simbolno, s puščanjem brkov?
Vprašajte mojo zaročenko Kajo. Ja, na žalost res premalo verjamemo v zdravnike. Groza in verjetno tudi neodgovorno. Ampak, saj veste, kako smo bili vzgojeni: Saj se bo samo pocajtalo. Saj ni nič takega. Eh, ni problem, v nekaj dneh bom okej, zdaj grem pa v službo. Koliko brki pomagajo pri ozaveščanju? Kaj pa vem. Vem samo, da je ogromno tipov videti prav butasto. Pa tudi če bi želeli opozoriti denimo na raka na modih, bi bilo smiselno kje drugje puščati brke, se vam ne zdi? (Smeh.) Resno, na pregled k zdravniku grem v kratkem, ker sem bil povabljen, in ne zaradi brkov. Meni ne pomagajo. Verjetno je krivo tudi, da mi presneto počasi rastejo. (Smeh.) Ampak fantje, možje, bratje, strici, ljubimci – vsi pojdite malo na obisk k zdravniku. Tako, na remont. Zaradi sebe, ne zaradi brkov. No, pa majčkeno tudi zaradi medicinske sestre.
