Ne zgolj zaradi pomanjkanja, ki so ga deležni iz dneva v dan, temveč tudi zaradi preverjanja znanja, različnih tekmovanj, prvih ljubezni. Velikokrat tudi doma ni vse tako, kot bi moralo biti. Ob določenih vsakodnevnih opravilih nam pogosto hitreje bije srce, težko dihamo, smo napeti. Drži, to je stres. Izpostavljeni smo mu vsi, tudi otroci. Odrasli največkrat menimo, da je naš tempo življenja drugačen od življenja naših otrok in da ti ne morejo biti pod stresom. To je namreč stanje, ki povzroča telesno in duševno ravnovesje. Pogosto ga sprožajo dejanja, ki so zunaj posameznikovega nadzora. Nekaj pozitivnega stresa je povsem normalna reakcija, če pa preseže mejo, je lahko to velika zdravstvena težava.
Jeza in panika
Otroci se srečujejo z veliko stresnimi okoliščinami. Šola še zdaleč ni več zgolj ustanova, kjer pridobivajo znanje. Morajo ga tudi posredovati, hkrati pa aktivno sodelovati na vseh mogočih raziskovalnih področjih. Motnje v prehranjevanju, spanju, koncentraciji na eni strani in nenadni izbruhi jeze in panike na drugi niso nič drugega kot posledica naporov, s katerimi se spopadajo.
Starši doma in pedagoški delavci ter strokovne službe na šolah so tisti, ki morajo spremljati njihovo življenje in vključevanje v vse bolj zahtevno sodobno družbo. Veliko se je treba pogovarjati z otrokom, saj le tako pridobimo informacije o tem, kaj ga teži. Okolica vpliva na njegovo razpoloženje, aktivnosti in delo, ki ga opravlja. Če ima ob tem še podporo tistih, ki jim zaupa, jih ima rad, marsikatero nalogo opravi veliko laže. Starši morajo dojeti, da se njihov otrok srečuje s stresom.
Stresorji v procesu primarne socializacije
Socializacija je proces vključevanja otroka v družbeno okolje. V zgodnjem otroštvu je najbolj intenziven, saj se nauči osnov kulture, jezika in oblikuje večji del svoje osebnosti. Tedaj je najbolj ranljiv, zato je večkrat v stresu.
Stresorji so dogodki, ki tako ali drugače vplivajo na življenje mlade osebnosti. Velikokrat ob vseh nastajajočih težavah pri otroku povzročijo še več težav. Mislim predvsem na tiste v družini (razveza ali poroka, smrt, zlorabe, selitev), med prijatelji (izločanje iz skupine, nasilje), v šoli (prva ljubezen, prehude obremenitve, bolezen).
Primarna socializacija je za otroka najpomembnejša. Poteka v družini, med prijatelji in znanci ter z usvajanjem okolja, v katerem živi. Že od mladih nog se srečuje s stresnimi okoliščinami, ki tako ali drugače vplivajo na njegov razvoj. Najprej ob vstopu v vrtec, kasneje v osnovno šolo. Otrok spozna ob družini še krog ljudi, s katerimi se prej ni srečeval. Že umestitev v novo okolje je lahko zanj zelo stresna. Prav zato se prve dni življenja v vrtcu otroci, starši in tudi vzgojitelji pri marsikaterem srečujejo z večjimi neprilagodljivostmi. Te povzročajo pri otroku stiske, ki se izražajo z jokom, žalostjo, nedostopnostjo, odklanjanjem hrane, mokrenjem. Čisto običajne težave mu torej povzročajo stres.
Tudi ob vstopu v šolo in bivanju v njej jih ni velikokrat nič manj. Ob igri in druženju se temu pridruži še učenje. Ob vseh naštetih težavah se večkrat pojavijo še agresija, nerazumevanje s prijatelji, nasilje, šibko znanje, odsotnost od pouka – špricanje. Sodobna tehnologija in možnosti dostopa do nje omogočajo otroku, da posredno osvaja znanje, ki je za njegovo stopnjo razvoja še neprimerno (internet, mobilna telefonija).
Ne zanemarjajte mladostnika
V zadnji fazi osnovnošolskega izobraževanja in prehodu v srednjo/poklicno izobraževanje vse več mladih prvič poseže tudi po prepovedanih substancah (alkohol in lahke droge). Posledice uživanja puščajo na njegovi psihofizični podobi sledi, zaradi katerih največkrat potrebuje pomoč. Pri tem pogosto pozabljamo, da se vse skupaj začne doma, v družini. Če ima otrok urejen dom, živi v homogeni družini, katere cilj so sreča, zadovoljstvo in ljubezen, potem je manj stresa in tudi vseh težav, s katerimi se srečuje. Družina je tista, ki mu omogoča normalno življenje in vključevanje v družbo. Če mu tega ne nudi, je prepuščen samemu sebi in okolju (ulica, vrstniške skupine). To pa nemalokrat vodi otroka/mladostnika v depresijo, kriminal in večkrat tudi k samomorilskim težnjam.
Starši, bodimo otroku v oporo
Starši, šola in okolje so dejavniki, ki oblikujejo mlado, odraščajočo osebnost. Ko potrebuje pomoč, mora vedeti, da je ob njem nekdo, ki mu jo bo tudi nudil. Dokazano je, da otroci, ki živijo v okolju, v katerem čutijo ljubezen in podporo, razvijejo boljše in prožnejše strategije za spopadanje s stresom. Ja, prav ste razumeli. Spopasti se je treba s stresom.
Strokovnjaki navajajo kar nekaj dejavnikov, ki otrokom pomagajo, da laže premagujejo vsakodnevne stresne okoliščine. Mednje prav gotovo sodijo oblikovanje pozitivne samopodobe in samozavesti, dobro razvite socialne veščine, zdrav in kakovosten odnos s starši (obema od staršev, če živi v enostarševski družini), sposobnost koncentracije, zmožnost neodvisnega delovanja in ukvarjanje s čim več interesnimi dejavnostmi oziroma hobiji. Pri tem ne gre pozabiti na druženje in ustvarjanje s prijatelji, ki so mu največkrat v veliko oporo.
Če želiš biti ljubljen, ljubi
Starši ste vsekakor najpomembnejši za kakovostno otrokovo življenje. Poskrbite, da vam bo zaupal. Pokažite mu veliko ljubezni, skrbi in možnost enakopravnosti v družini. Seneka je nekoč davno zapisal: »Če želiš biti ljubljen, ljubi.« Tega lahko naučimo tudi svojih otrok in se sami učimo od njih. Otrok naj ve, kaj je prav in kaj narobe; kaj sme in česa ne. In tega se držite. Spremljajte njegovo življenje. Sodelujte pri njegovi ustvarjalnosti, raziskovanju in z veliko domišljije prepleteni mladosti. Spodbujajte ga in ne pozabite na pohvalo. Ta je velik motivator. Skušajte biti z njim in ob njem ob uspehih in težavah, s katerimi se srečuje. Bodite njegov najboljši prijatelj. Takšnega starša otrok pričakuje in potrebuje.
Za to je potrebno odrekanje, drži. To je življenje, družinsko življenje. Otroka učimo in vzgajajmo s svojim lastnim zgledom. Tako kot smo mi ponosni nanj, naj bo tudi on na nas. Družinska harmonija in kakovostni odnosi bodo pripomogli, da bo naš otrok in posledično tudi mi pripravljeni na stresne okoliščine, ki jih v vsakodnevnem življenju res nikoli ne zmanjka.
* Mag. Bojan Macuh, sociolog
