Nekdanja urednica izobraževalnega programa na TV Slovenija Barbara Volčič Lombergar, trenutno zaposlena v marketingu Telekoma Slovenije, nam je zaupala, kako je doživljala srčna infarkta, ki sta si sledila v enem mesecu in ju ni nihče pričakoval.
Kateri so bili prvi opozorilni znaki, da vas je doletel srčni infarkt, in kdaj je to bilo?
Bilo je pred dvema letoma, 20. septembra popoldne. Značilnih znakov nisem čutila. Živela sem precej zdravo, se kakovostno prehranjevala, tudi rekreirala sem se, sicer bolj zmerno, pa vendar. V družini nimamo teh težav in tudi sama nisem čutila oziroma opazila nobenih opozorilnih znakov.
Kako pa ste potem vedeli, da nekaj ni v redu?
Bilo mi je le slabo in moja prva misel je bila, da sem se zastrupila. Dopoldne sem bila namreč na kuharskem tečaju, kjer smo pripravljali tudi jedi z jajci, in slaščice smo potem doma pojedli. Slabost je bila čedalje hujša, po bruhanju mi je le za kratek čas odleglo.
Vas ni tiščalo v prsnem košu?
Ne, nobene bolečine ni bilo, le okrog želodca in trebuha me je malo mrazilo. V prsnem košu sem začutila nekakšno prijetno toploto. Pri prsih mi je bilo prav fino. To sem povedala tudi na urgenci, takoj ko me je mož pripeljal. Tja sem šla zato, ker sta se mi nenadoma zakrčili, omrtvičili obe roki od komolca pa do konca prstov, in šele to je v meni sprožilo paniko. Vse se je zgodilo zelo hitro. Ne vem, ali je že minila ura od začetka slabosti pa do tega, ko sem prišla na urgenco. Imela sem izredno srečo, da sem bila takrat v Ljubljani.
Bližina urgence je, kadar šteje vsaka minuta, zagotovo velika prednost. Kaj se je dogajalo, ko ste prišli do zdravnika?
Na urgenci sem spet bruhala in mi je kar odleglo. Pogledala sem na uro, ali bom utegnila priti na večerni koncert, ki sem ga imela v načrtu. Bilo je šest, zato sem si rekla, saj bo verjetno dobro, bom pa šla. Prav medtem ko sem razmišljala o tem, so mi povedali, da sem doživela infarkt. Takrat sem se pa ustrašila – ali bom zdaj kar umrla ali kaj?! Stvari na urgenci so se potem odvrtele neverjetno bliskovito. Šla sem na oddelek, kjer so mi širili zamašeno žilo. Za nekaj trenutkov sem izgubila zavest, pravzaprav me je tudi že prej doma malo odnašalo, ko sem hodila po stopnicah navzdol. Moram reči, da so me potem zdravniki naučili kar dobro prepoznavati nevarne simptome, ki lahko vodijo v infarkt.
Kateri so bili ključni vzroki zanj pri vas?
Povedali so mi, da je bil srčni infarkt pri meni izrazito posledica stresa. Zgodi se lahko, da se ti res »zlomi« srce.
Stres v zasebnosti ali na poslovnem področju?
Na obeh področjih.
Med rehabilitacijo doma ste nato infarkt doživeli še enkrat. Zakaj?
To je sprožil neki dogodek.
K sreči pa do danes ni bilo več ponovitev?
Še dvakrat sem imela večje težave, ko sem se bolj ustrašila, nazadnje junija. Tako je, dokler ne odpraviš stresa oziroma vzroka. V to verjamem.
Koliko se je v obdobju po infarktih spremenil vaš življenjski slog, na kaj posebej pazite?
Seveda bolj pazim nase. Vsak dan hodim približno uro in pol. Ponavadi grem na Rožnik, v slabem vremenu pa sedem na sobno kolo. Moja težava je, da imam visok bolečinski prag. Skoraj nikoli me nič ne boli. Zdaj vem, da moram biti pozorna že, če je kaj drugače, kot je bilo pred desetimi minutami. Včasih me recimo kaj stiska, a ponavadi pomislim, aha, verjetno je kriv modrc. Prav pri drugem infarktu sem tako mislila. Moja glavna naloga je vsekakor, da se izogibam stresu, ki je očitno zame fatalen.
Ste razvili kakšno posebno protistresno tehniko?
Izvajam različne tehnike sproščanja, ki sicer pomagajo, a šele takrat, ko odpraviš vzrok stresa. Dokler težave ne rešiš, se pač obremenjuješ.
Srčnih infarktov je vse več, tudi med ženskami. Imate kakšen nasvet, na kaj bi morale biti bolj pozorne?
Glavni problem, ki ga opažam, je, da je zelo veliko informacij namenjenih predvsem tistim, ki kadijo, so pretežki in podobno. Sama nimam kaj hujšati pa tudi kadila nisem nikoli. Res sem bila izpostavljena pasivnemu kajenju, vendar ne morem presojati, koliko je to vplivalo na vse skupaj. Ženske bi morale biti na splošno bolj pozorne tudi do sebe. Kadar se denimo v družini pojavi gripa, jo ponavadi prebolimo na nogah, kar je povsem narobe. Zelo slaba popotnica je tudi zanemarjanje angine. Splošno znano je, da za moškega, ko po infarktu pride domov, poskrbi žena, ga opozarja, mu kuha še bolj zdravo hrano in podobno. Pri ženskah, ki doživijo infarkt, običajno ni tako, pa čeprav je zelo pomemben del rehabilitacije prav opora okolja, v prvi vrsti družine. Kadar tega ni, se precej teže postaviš nazaj na noge. Zlasti ko imaš otroke, se ti zelo ustrašijo zate, zato se nerad potožiš, a se zato nič manj ne bojiš, kaj bo. To je nekakšen začarani krog. Prav zato bi bilo dobro, da bi na predavanja za bolnike hodili tudi njihovi bližnji, ki lahko tako določene stvari bolje razumejo in znajo primerno ukrepati. Ozaveščanje bi se moralo bolj osredotočiti na družino.
