Morda si ne bi mislili, da branje lahko zdravi. Metoda, ki se posveča branju v terapevtske namene, se imenuje biblioterapija. Že iz starega Egipta so ohranjeni zapisi o ugodnem vplivu branja, ki ni le za zabavo in krajšanje časa, ampak tudi sprošča, povečuje empatijo in sproži zdravilne procese v duhu in telesu. V antični Grčiji so knjižnice imenovali kar zdravilišča za duše.
Uporaba pisane besede v terapevtske namene je razširjena povsod po svetu. Strokovnjaki biblioterapevti branje priporočajo z določenim namenom in ob tem usmerjajo, svetujejo izbor literature in spremljajo odzive na prebrano. Takšna oblika biblioterapije je interaktivna in zelo pogosto uporabljena pri različnih oblikah psihoterapevtske pomoči in svetovanja. Terapevti jo običajno uporabljajo hkrati z drugimi metodami, največkrat pri reševanju čustvene nestabilnosti, potrtosti, pri iskanju smisla in svoje poti v življenju. Knjiga je lahko v takšnih situacijah zelo dober pomočnik. Pomaga najti izhod iz depresivnih razpoloženj, krepi spominske funkcije in izboljšuje koncentracijo, zato je odlično naravno zdravilo, ki si ga lahko mirno in brez neželenih učinkov na zdravje predpišemo kar sami.
Psihologinja Suzana Selan Perovšek meni, da ob branju analiziramo svoje vedenje in vedenje drugih ter iščemo nove rešitve iz svojih nerazrešenih situacij. Bralec se morda poistoveti z liki in ob tem hkrati z njimi doživlja čustveno razbremenitev vsakdanjih napetosti. V društvu Amonet skozi branje usmerja k boljšemu razumevanju sebe in sveta ter razvijanju empatije.
Biblioterapijo pogosto izvajajo tudi v skupinah, ki jih vodijo knjižničarji, šolski svetovalci ali knjižni molji, ki želijo svoje navdušenje nad knjigami prenesti na druge. Tovrstna druženja so organizirana v ustanovah, javnih knjižnicah, šolah, domovih za ostarele in kjer se še najde dovolj zanimanja. Najbolj znana osebnost, ki je dala pobudo za nastajanje bralnih krožkov po Sloveniji, je gotovo Manca Košir, ki s svojo karizmo, navdušenostjo in srčnostjo marsikoga pripravi do branja in razpravljanja o prebranem.
Kdaj je knjiga zdravilo? • Kadar potrebujemo čustven |
Ali je vsako branje že biblioterapija? Kdaj se običajno branje spremeni v terapevtsko?
Razlika je le v dogajanju ob branju – kadar beremo in dopustimo knjigi, da nas nagovori, zamaje, podreza, očara, navdihne, se je knjiga s svojimi junaki prelevila v našega sogovornika. Bralca knjiga potegne v miselni in čustveni proces, v katerem se prepoznava v likih, zgodbah in dialogih, včasih pa je sprožilec tega procesa že ena sama beseda v določenem kontekstu, ki sproži val čustvenega odziva. Pri tem je odločilen namen (na primer spodbuda bralnega krožka ali nasvet terapevta), ki nas usmerja na zavestno doživljanje, seveda pa tudi privlačnost med zgodbo, jezikom, slogom pripovedovanja in bralcem.
Knjiga nas lahko pusti popolnoma neodzivne, se nas ne dotakne ali pa nam je dolgočasna, neprijetna. Zanimivo je, da ni odvisno le od knjige, ampak tudi od trenutne situacije, naše pripravljenosti na dialog in ustreznosti izbora. Sama imam pravilo, da nezanimivo knjigo berem vsaj prvih trideset strani, preden jo odložim, kar se zgodi res redko. Včasih sem presenečena, kako dolgo me spremlja knjiga, ki sem jo le zaradi trme in vztrajnosti prebrala do konca. Tako kot v življenju nasploh se veliko naučimo tudi od manj prijetnih razmerij, če le znamo pravilno oceniti, kdaj se splača vztrajati in kdaj je pametneje knjigo odložiti, tudi če ni do konca prebrana.
Še nekaj predlogov za poletno biblioterapijo z moje knjižne police: Tek za zmajem, Skrivnostno življenje čebel, Figa, Vsakih sedem valov, Ljubi moj Sputnik, Pijevo življenje, Dnevi zavrženosti.
Ker je jutri sobota, pa vam svetujem še knjigo Veličastni Saturn, za katero avtor Adian Kezele pravi, da jo je treba začeti brati prav v soboto.
