Mladostnik 
je ogledalo družine

»In za računalnikom delam vse možno. Tja si prinesem hrano, kavo, vse prinesem tja. Vse imam tam. Potem si dobesedno v svojem svetu, ne želiš vedeti, kaj se dogaja okoli tebe. Ne želiš se zavedati,« je povedala skoraj osemnajstletna Saya.

Saya je prosila za pomoč

Kmalu bo štiri leta, kar Saya obiskuje Društvo projekt Človek, program za otroke in mladostnike s kratico POM. Lepo dekle je, iskrivih oči in živahnih kretenj. »Moj brat, šest let starejši od mene, je bil zasvojen s kokainom. Mami je brskala po internetu, našla projekt Človek in brat je začel hoditi tja. Potem se je odselil v terapevtsko skupnost v Škofji Loki. Midva sva bila zelo navezana in ob ločitvi je bilo meni zelo zelo hudo in zaprla sem se v svoj svet. Z nikomer – tudi doma – nisem več želela komunicirati. Ocene so šle navzdol. Imela sem težave z računalnikom, po šestnajst ur sem bila na njem. Tudi sama sem spoznala, da imam problem – ne z drogo, nikoli je nisem vzela niti je ne nameravam. Potem sem mami rekla, da imam težavo, in tako smo prišli sem. Začelo se je z obiskom enkrat na teden, pa na dva, potem smo imeli skupne pogovore s starši, zdaj hodim samo jaz, vsake dva meseca pa pride zraven še mami.«

Zanimalo nas je, ali ji je bolje. »Brez dvoma. Sploh se ne vidim brez tega programa. Ne vem, kako bi bilo, če ne bi prišla sem. Vsa družina se je veliko naučila drug o drugem, o samem sebi. In tudi kako ravnati sam s sabo, s čustvi. Tukaj nas naučijo vsega, česar nas v šoli ne. Oče se je držal bolj zadaj, mami pa je bila vključena od prvega dneva. Ne vem, kako lahko drugi preživijo brez tega. Sploh tisti, ki imajo težave z drogo. Nekateri pač ne želijo sprejeti ponujene roke.«

Zakaj je odvisnost problem?

Tanja Stankovič je vodja programa za otroke in mladostnike. Pričakovali smo, da bo starejša. Ima 38 let in z dolgimi črnimi lasmi in umirjenim jasnim pogledom je videti prav dekliško. Socialna delavka, ki se je še dodatno izobraževala. Že med študijem je začela delati kot prostovoljka, potem so se odprla javna dela, na koncu so jo zaposlili. Vprašali smo jo, zakaj je odvisnost sploh problem. »Problem je omama zavesti, samo sredstva so različna. Lahko je to računalnik, alkohol, igre na srečo, hrana, odnosi. Pri mladostnikih zato, ker onemogoči razvoj osebnosti, odraščanje. Omama onemogoči razvoj odrasle identitete. Človek se ne more razviti, en del je popačen, manjka.«

Tanja Stankovič, vodja programa za otroke in mladostnike: »Značilno je, da pride mama z mladostnikom in reče: Midva imava problem. Mi je dobil enko in mi kadi travo. Že tu je razvidno, da mama ne živi zase, ampak za otroka. Vidiš, da je treba osvoboditi in enega in drugega.«

Zasvojeni vse mlajši

POM obstaja od leta 2004. »Takrat smo ugotovili, da se starostna meja uživalcev drog niža. Najmlajši je bil star 13 let, še osnovnošolec. Ugotovili smo, da to ne gre skupaj: odrasli odvisniki na družbenem dnu in ti mladostniki. Vključenost je vsako leto večja. Leta 2004 je bilo na letni ravni vključenih pet družin, leta 2013 pa petdeset.« In kako vas obupani starši najdejo? »Največkrat si ogledajo spletno stran in se po telefonu naročijo na brezplačni prvi osebni informativni pogovor. Seznanijo se z nami, da vidijo, ali z nami sploh lahko sodelujejo. Terapevt je tako kot zobozdravnik, konec koncev ti mora ustrezati. Skupaj definiramo problem, ga raziščemo in se odločimo, kako bi jim pomagali. Vsa družina potem podpiše terapevtski dogovor o sodelovanju, navadno za šest mesecev. Motivacija mladostnikov zelo redko pride iz njih samih, ampak navadno od zunaj. Ali je bil brat ali je bilo sodišče, slabe ocene ali starši pritisnejo... Posedovanje marihuane ali kajenje, to je prekršek. Poskus dekriminalizacije marihuane zdaj daje dvojno sporočilo. Da je to zdravilo in da je to okej. In mladi, ki jih omamljanje zanima, dobijo napačno informacijo.«

Je treba obiske plačati? »Ja,« pove Tanja Stankovič. »Plačajo prispevek k materialnim stroškom in to je za družino 55 evrov na mesec. Glede na svoj standard lahko vložijo tudi prošnjo in jim znesek znižamo. Individualni program, ti, ki hodijo sami na pogovor, zanje je 25 evrov na mesec.« Samo? »Nas plača ministrstvo in s tem res krijemo le materialne stroške. Prostor v uršulinskem samostanu je v najemu. V središču smo, dostopni smo, to je namenjeno mladim.« Zaželeno je, da prihaja vsa družina. »Mladostnik sam po sebi ni problem, ampak je ogledalo družinskih okoliščin in odnosov; da so starši vzgojno nemočni, neskladni, posesivni, pretirano čustveno navezani na otroka. So primeri, ko se samo starši vključijo, ker mladostnik ni motiviran. Oni potem spremenijo sebe in to vnesejo v domače okolje. To je tako kot kalejdoskop: če se en delček premakne, se bo celotna slika premaknila. Ampak potem je treba pri tem tudi vztrajati.«

Neža in sin

Neža, 48 let, živi sama z dvajsetletnim sinom in hodi na pogovore že peto leto. Sama. Neža: »Sin je začel kaditi travo, zato sem se obrnila po pomoč. Poskušala sem, da bi tudi on, a je hodil samo lani dva ali tri mesece enkrat tedensko, potem je odnehal. On se zaradi mojih obiskov tu ni spremenil, mogoče sem jaz malo drugačna. Tukaj imam veliko opore, veliko stvari bolj razumem, poskušam tudi njega razumeti, zakaj se mu to dogaja in kako bi mu jaz lahko pomagala.« Vprašali smo jo, ali sin travo kaj manj kadi. »Tako tako, ima etape. Enkrat gre na bolje, potem pa spet ne. Spoznala sem, da imamo privzgojene napačne vzorce. Vzgajala sem ga tako, kot so mene moji starši, to pa potegne za sabo tudi odvisnosti. Velikokrat ko sem v dilemi, kako bi se odzvala, se po pogovoru laže odločim. Dobim nasvet, kako ravnati. Pomirijo tudi občutek krivde, ki ga imam kot mama. Malo me razbremenijo. Naučijo te, da mora otrok sam prevzeti odgovornost za svoje življenje, da se nauči odgovarjati za svoja dejanja, prenašati posledice. S Tanjo se dobiva vsakih štirinajst dni za eno uro.«

Starši potrebujejo oporo

Pripomnili smo, da se nam zdi nenavadno, da mlad človek odide, starši pa potem še leta in leta hodijo k njim na pogovor. Tanja Stankovič: »Ja, potrebujejo podporo. Dobijo smernice. Naučijo se videti otroka in njegove potrebe. Pa to govorjenje v dvojini! Značilno je, da pride mama z mladostnikom in reče: »Midva imava problem. Mi je dobil enko in mi kadi travo.« Že tu je razvidno, da mama ne živi zase, ampak za otroka. Že tu vidiš, da je treba osvoboditi in enega in drugega. Nekaterim otrokom se pozna, da so oškodovani. Starši naredijo iz ljubezni čisto vse namesto njih, čisto vse, in potem so popolnoma neopremljeni za življenje. Ali pa rečejo: »Vse smo že poskusili! Vse vzgojne ukrepe, a ni nič delovalo.« Vprašam, koliko časa so vztrajali, pa mi rečejo, da dva dni. Tako ne more človek niti videti, ali deluje.«

Jure in starši

Jure je trdoživ suhljat sedemnajstletnik, njegovo bitje polni divja muzika. Projektu Človek se je bil prisiljen pridružiti: »Policija me je dobila, da sem kadil travo, in ker sem mladoleten, je to šlo na sodišče. Šel sem na pogovor na socialno in priporočili so ta center. Mati se je pač odločila za hujšo kazen. Prvič bi mi sicer dali samo opomin. Sem prihajam že dve leti. Na začetku sem hodil dvakrat na teden, enkrat na uro skupinske terapije, enkrat individualno.« Starši tudi pridejo? »Ja, kakšno leto je tudi oče že zraven. Zdaj spet živita skupaj z mami, nekaj časa sta bila ločena.« Pa starši, so se kaj spremenili, odkar hodite sem? »So se, ja, a še vedno bi oni in jaz morali veliko vlagati v to, da bi se dobro razumeli.« Kaj se je pri vas spremenilo v teh treh letih? »Zdaj samo občasno kadim travo.« Imate občutek krivde, kadar jo? Jure: »Ja in ne. Drugače pa, odkar hodim sem, sem dosti napredoval. Pomagalo mi je, da sem si sam organiziral življenje. Povrnil sem si delovne navade. Že od malega se ukvarjam z muziko in naslednje leto bom delal dve šoli hkrati – še redno glasbeno. Tu sem se naučil veliko koristnih stvari, da bom laže prišel skozi življenje.« Je namen projekta Človek, da bi popolnoma prenehali kaditi travo, ali je ta odločitev odvisna od vas? »Če zdaj vsake toliko časa skadim džojnt in spijem kakšno pivo, se mi to ne zdi problem, če ne povzroča groznih posledic,« pravi Jure. Prihajajo starši zaradi vas ali zaradi sebe? »In zaradi mene in zaradi sebe. Če imam jaz težave, jih imata tudi onadva. Mislim – jaz sem njun problem.«

Življenje je pa res zapleteno. Drug drugemu se sprehajamo po živcih, hkrati pa ne moremo drug brez drugega. Zadnje leto prihaja tudi oče, je omenil Jure. Tanja Stankovič: »Očetje zadnja leta precej bolj sodelujejo. Radi pa rečejo, da oni niso problem in da jih to ne zanima.«

Mojca in sin

Mojca je urejena ženska srednjih let. Ima tri otroke. »Skupaj z možem prihajava zato, ker imava 18-letnega sina, ki približno dve leti precej pogosto kadi travo. Naprej sva se odzivala kot verjetno večina staršev: s kreganjem, grožnjami, prepovedmi, pogojevanjem, a ni dosti zaleglo. Za nekaj časa se je umiril, potem pa nadaljeval. Najbolj boleče je to, da smo kot družina izgubili z njim iskren stik, zaupanje. Zamenjal je prijatelje in se začel družiti s takimi, ki nikoli niso prišli k nam domov, kar je bilo takoj sumljivo. Da ne govorimo o odnosu do šole. Za naju je šola velika vrednota. No, doslej je res še redno napredoval, a z minimalno motivacijo. Spopadala sva se z občutki žalosti, nemoči, obupa in podvomila, da bova težave lahko rešila sama. Najprej smo pomoč poiskali v drugi ustanovi. Sinu smo prvič določili realne meje in se začeli zavedati, da je bilo z obeh strani precej napak. Potem smo izvedeli za projekt Človek, ki ima drugačno metodo z mladostniki, ki preskakujejo meje. Problem obravnavajo celostno. Mladostnik spada v družino in njegova zasvojenost je problem vse družine, ne le mladostnika in staršev, tudi bratov in sester. Tiste, ki prihajajo zaradi zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi, vsak teden testirajo. Približno enkrat mesečno se pri terapevtki dobimo na družinskem srečanju. Kljub temu, da imava tri otroke, sva z možem spoznala, da sva svojega mladostnika preveč razvajala, mu popuščala, mu postavila preohlapne meje ali dala dvojna sporočila, kar omogoča manipulacijo in zmedo. Pri odpravljanju zasvojenosti še nismo dosegli posebnega napredka, a dojeli smo, da je ključnih nekaj načel, ki se jih je treba držati: vztrajati pri postavljenih mejah, mu dati vedeti, da je za svoje ravnanje odgovoren sam, sočasno pa mu stati ob strani, ko potrebuje pomoč. Vse je proces in ne smemo biti neučakani. Konec koncev je včasih treba sprejeti tudi dejstvo, da ne uspe vse, da včasih traja dolgo, preden se pokažejo spremembe. Na to gledam tudi kot na priložnost za osebno rast. Poleg čustev sem vključila razum. Zavedam se, da se moram v obdobjih, ko stvari tečejo bolj mirno, od vsega odpočiti, se naspati, si nabrati novih moči za naprej. To je velik preizkus tudi za partnerstvo, ni preprosto z vsemi turbulencami ohraniti bližino in zavezništvo. Najpomembneje je, da nastopava enotno, z roko v roki. To pomeni, da se morava uskladiti in šele potem s tem soočiti sina. V skupini smo s starši, ki imajo podobne ali kar enake težave. Povsem odkrito se pogovarjamo, brez vseh predsodkov. Pa da obstajajo etape, ko se po boljših obdobjih težave vrnejo, in to pričakujemo. Velja pa, da vse, kar slišimo v skupini, tam tudi ostane. Obenem se lahko ob stiski obrnemo na terapevtko in dobimo dober nasvet, oporo. In to je neprecenljivo,« je povedala Mojca.

Kaj ponuja projekt Človek

Klasični projekt Človek sestavljajo tri faze pomoči, programov pa je več. Tanja Stankovič: »V Ljubljani v Mostah je hiška, kjer je sprejemni center, eden od petih po Sloveniji. Pripravi usmeritve za delo. Druga faza je terapevtska skupnost, to je ogromna hiša v Škofji Loki. V enem nadstropju so ženske, v drugem moški in tam živijo. Prostora je za 25 uporabnikov. Tam živijo 24 ur, dvanajst mesecev. Tretja faza je center za reintegracijo, hiša, ki je v Vižmarjih. Tam jim omogočimo bivanje prve pol leta, potem pa se počasi uvajajo nazaj v družbo. Najdejo si službo, stanovanje.« Koliko jih to stane? »Stroški se večinoma pokrivajo s socialno podporo. Bivanje, hrana, terapija, vse skupaj je 200 ali 300 evrov na mesec. V Škofji Loki pa je že tretje leto posebna hiša, terapevtska skupnost za zasvojene starše in njihove otroke. Tam živijo. Uredimo, da hodijo v vrtec, šolo. Celovita rešitev. Otroci so lahko zraven. Prej se mamice niso odločale za rehabilitacijo, ker bi jim sicer otroka odvzeli.«

Pri obravnavi mladostnikov sodelujejo s CSD, mladinskimi organizacijami in šolami. »To je dobro, ker težavni ljudje navadno krožijo,« pove Tanja. »Šola pa se ponavadi odzove, ko je mladostnik že pred izključitvijo. Če jih šolski sistem izvrže, jih je težko spet ujeti, zato se potrudimo, da ostanejo v šoli, da ostanejo del družbe.«

Rešiti človeka

»To je zelo lepo delo. Lepo je opazovati nekoga, ki pride s 14 leti, in ga videti, ko jih ima 17,« je na svoje mlade ponosna Tanja. »Ampak na silo ne gre. Če vidim, da ima nekdo problem, on pa tega ne vidi, se ne da nič narediti. Terapije na silo ne more biti.« Roka je ponujena, le sprejeti jo je treba. Telefon programa POM je 01/425 12 14, spletni naslov pa Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.