Kako staranje populacije vpliva na družbo, kaj pomenijo posledice staranja za zdravstveni in socialni sistem, ali stari ljudje res predstavljajo visok strošek za celotno družbo, je starost sinonim za bolezen in onemoglost?
V javnosti vlada strah zaradi sprememb, ki se utegnejo zgoditi na področju javnih financ, gospodarstva, zdravstva, socialnega varstva in drugod. Ali je prihajajoči čas res nekaj izjemnega v zgodovini človeštva ali gre zgolj za bolj ali manj neosnovane mite?
Gregor Veninšek, dr. med., vodja Centra za geriatrično medicino Interne klinike UKC Ljubljana, postavlja nekaj splošnih trditev, ki se nanašajo na starejše ljudi, hkrati pa se je dotaknil za medicino pomembnih sprememb, povezanih s staranjem človeškega organizma, in pomena le-teh pri izvajanju zdravstvene oskrbe.
1. Število starih ljudi še nikoli ni bilo tako veliko
Res je. Število starih ljudi v Sloveniji in svetu hitro narašča, vendar pa narašča število vseh ljudi. Svet zapušča obdobje hitre rasti prebivalstva, ki je bila za Evropo značilna predvsem v dvajsetem stoletju. Baza stožca piramide prebivalstva se oži in družba prehaja v obdobje počasnejše rasti, določene dežele pa so prek stagnacije že prešle v zmanjševanje populacije. Zmanjševanje števila novorojenih otrok še ne pomeni takojšnjega zmanjšanja populacije zaradi, tako imenovane, populacijske gibalne količine, se pa zaradi zmanjševanja števila mladih začne povprečna starost populacije višati.
Zdi se nam, da smo priče izjemnemu zgodovinskemu procesu, vendar pogled na demografske podatke za nekaj stoletij ali pa celo tisočletij pove, da je široka baza demografske piramide, ki je izraz hitre rasti populacije, značilnost preteklega stoletja. Relativno število majhnih otrok je bilo v preteklosti sicer večje, toda ne gre pozabiti, da je bila tudi smrtnost med otroki v preteklosti bistveno večja kot danes. Ko razmišljamo o posledicah staranja družbe, moramo imeti pred očmi dejstvo, da bo v prihodnje res več ljudi, ki bodo stari in potrebni različnih socialnih intervencij, da pa bo na drugi strani manj otrok, ki bodo potrebovali nadzor in podporo staršev, torej tako imenovanega delovno aktivnega prebivalstva.
2. V preteklosti so ljudje umirali mlajši
Pred 30.000 leti je bila povprečna pričakovana življenjska doba neandertalca 30 let. Umirali so zaradi poškodb, ki so jih utrpeli pri lovu in v konfliktih. Primanjkovalo je hrane, bolezni, kot so steklina, tuberkuloza in rumena mrzlica, so bile močno razširjene.
V času 8500 do 3500 let pr. n. št. so ljudje začeli obdelovati zemljo, jo namakati in živeti v naseljih. Razširile so se bolezni, ki so posledica tesnega sobivanja, fekalnega onesnaženja, namakanja in gojenja domačih živali. Povprečna pričakovana življenjska doba je bila 38 let. Ključne bolezni takratne dobe so bile kolera, vodene koza, tifus, poliomielitis, gripa in malarija.
V začetnem delu srednjega veka je bila pričakovana življenjska doba 48 let, ob koncu, predvsem zaradi kuge, pa se je skrajšala na 38 let. Drugi ključni dejavnik, ki je vplival na preživetje v srednjem veku, je bila lakota zaradi slabih letin.
Danes je pričakovano preživetje v razvitem svetu okoli 80 let. Infekcijske bolezni so nadomestile bolezni srca in ožilja ter rakave bolezni.
Vendar je podatek o pričakovani življenjski dobi zavajajoč. Po definiciji SZO gre za pričakovano starost, ki jo bo doživel novorojenec v aktualnih okoliščinah smrtnosti v populaciji. Gre za oceno povprečnega preživetja, kar pomeni, da polovica populacije živi manj, polovica pa več od ocenjenega. Kot kaže, pričakovano preživetje starih Grkov ni znašalo samo 35 let, kot velja splošno prepričanje. V študiji moških, ki so živeli v stari Grčiji v 5. in 4. stoletju pr. n. št. in za katere obstajajo nedvoumni dokazi o njihovem rojstvu in smrti, so ugotovili, da je bila njihova starost 71+/–13 let. Dolgoživost je bila pripisana dobrim klimatskim pogojem, intelektualni in umetniški aktivnosti, odsotnosti težkega fizičnega dela, socialni vključenosti in spoštovanju, ki so ga mladi izkazovali starejšim.
3. Stari ljudje so bolni in onemogli
Mediji pritegujejo pozornost z apokaliptičnim prikazovanjem prihodnosti in vsi vedno bolj verjamemo, da je starost sinonim za bolezen in nezmožnost. Zdi se nam, da podaljšanje preživetja pomeni zgolj podaljšan čas trpljenja.
Nenalezljive bolezni so v sodobni družbi osnovni vzrok za smrt in logično je pričakovati, da bodo stari ljudje kronično bolni, toda bolj kot prisotnost bolezni je pomembno, kakšna je prizadetost posameznika zaradi te. Ker so stari ljudje bolj bolni od mladih, bi bilo logično pričakovati, da je večina oseb z nezmožnostjo starih, vendar podatki tega ne potrjujejo. Med šestimi bolj razvitimi državami sveta je zgolj v eni, Nemčiji, oseb z nezmožnostjo več med starejšimi od 65 let. Sicer pa je povsod približno dve tretjini vseh nezmožnih mlajših od 65 let.
Leta 1980 je Fries opisal model kompresije obolevnosti. Na podlagi primerjav podatkov o preživetju po starosti v različnih dekadah 20. stoletja je ugotovil, da postaja krivulja preživetja vedno bolj ostrokotna, kar je poimenoval kompresija obolevnosti. Kompresija je posledica odmikanja prve manifestacije bolezni v starost, odmikanje pa je hitrejše od hitrosti podaljševanja preživetja. Kako bo bolezen vplivala na posameznika, je odvisno od hitrosti njenega napredovanja. Če bo napredovanje zelo hitro, bo bolezen privedla do smrti. Pri zelo počasnem napredovanju pa prag za pojav simptomov ne bo nikoli dosežen in bo bolezen ostala subklinična. Ocenjuje se, da je kasnejše pojavljanje klinične bolezni povezano s hitrejšim potekom simptomatske bolezni in krajšim obdobjem nezmožnosti. Podatki kažejo, da se nezmožnost med starimi ljudmi zmanjšuje.
4. Stari ljudje so glavni uporabniki zdravstvenega sistema
V javnostih poteka živahna razprava o rasti in vzdržnosti stroškov zdravstvenega varstva. Kot ključna determinanta rastočih stroškov se navaja staranje populacije in rast zdravstvenih težav starih ljudi. Stari ljudje so predstavljeni kot glavni uporabniki zdravstvenih storitev in zdravstvenega denarja.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje za leto 2012, je bilo 20 odstotkov vseh hospitaliziranih oseb v Sloveniji starejših od 75 let. Kar pomeni, da je bilo 80 odstotkov hospitalizacij pri mlajših od 75 let, od tega 14 odstotkov pri mlajših od 20 let.
V poročilu OECD iz leta 2012 je navedeno, da se je za bolnišnično oskrbo starejših od 65 let v Sloveniji leta 2011 porabilo 53 odstotkov vsega denarja za zdravstvo. Številka je velika, vendar jo lahko pogledamo tudi drugače. Leta 2010 je bilo v Sloveniji 16,5 odstotka prebivalcev starejših od 65 let, kar je več kot otrok mlajših od 15 let, a ne gre zanemariti dejstva, da so stroški zdravstvene obravnave na posameznika pri otrocih v prvem letu življenja primerljivi z stroški zdravstvene obravnave starega človeka. Kar se število rojenih otrok zmanjšuje, se spreminja starostna struktura populacije porabnikov v korist starih ljudi. Denar za zdravstveno oskrbo se tako iz populacije otrok seli v populacijo starih ljudi.
Rast absolutnega stroška zdravstvene oskrbe pa ni zgolj posledica multimorbidnosti in demografskih sprememb, temveč predvsem novih in s tem dražjih zdravstvenih tehnologij.
5. Pomen krhkosti in značilnosti obravnave starih ljudi
Krhkost je izmuzljiv termin, ki ga poskušajo opredeliti številne definicije, najpogosteje pa se navajata model akumulacije deficitov in fenotipska krhkost. Staranje je pogojeno s postopnim upadanjem večine življenjskih funkcij, kar se kaže v zmanjšanju funkcijskih rezerv. Stres, ki za robustnega posameznika ne predstavlja večje škode, je lahko za krhkega starega človeka zato usoden. Krhkost je torej stanje povečanega tveganja za neustrezno vzpostavitev homeostaze po stresnem dogodku, povezano z večjim tveganjem za padce, zlome, hospitalizacijo, institucionalizacijo in smrt.
Pojavnost krhkosti se povečuje s starostjo. Ocenjuje se, da je med starejšimi od 65 let med sedem in 30 odstotkov posameznikov krhkih. Ti so pogosteje bolni in potrebni zdravniške pomoči.
Obravnava krhkih starih ljudi ima zaradi navedenega določene posebnosti. Bolezni se zaradi zmanjšanih rezerv manifestirajo hitreje. Povečan stres iz katerega koli razloga povzroči odpoved najmanj redundantnega sistema, kar se izraža v netipični predstavitvi bolezni. Stari ljudje imajo številne sočasne bolezni in jemljejo več zdravil naenkrat; različni simptomi ali znaki imajo zato pri redkeje skupni imenovalec. Zaradi multisistemske deficitarnosti morajo biti ukrepi multidimenzionalni. Majhna izboljšanja na več področjih lahko pripomorejo k pomembnemu izboljšanju posameznikovega zdravja. In, ne nazadnje, preventivni ukrepi so tudi pri krhkih starih ljudeh učinkoviti, zaradi njihove velike ogroženosti morda celo bolj kot pri robustni populaciji.
