Obsesivno-kompulzivna spada med najpogostejše duševne motnje pri otrocih, mladostnikih in mlajših odraslih. Bistveno zmanjša kakovost bivanja, obremenjuje socialne in družinske odnose ter povzroča posamezniku hudo trpljenje. Kljub temu pa pomoč poišče le tri odstotke ljudi, ki v povprečju za njo trpijo več kot sedem let, preden so deležni prave obravnave. V Sloveniji osebam z obsesivno-kompulzivno motnjo (v nadaljevanju OKM) posvečamo zelo malo pozornosti. Nimamo specialistov psihiatrov in kliničnih psihologov ter psihoterapevtov, ki bi se specializirali za OKM, predvsem pa ni uveljavljeno sodelovanje med njimi. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja, in Urška Battelino, psihoterapevtka psihoanalitične smeri, sta prvi pri nas razvili pristop, ki osebi z OKM zagotavlja celostno obravnavo. Sodelovanje obeh strok omogoča pacientu farmakoterapijo, vedenjsko-kognitivno terapijo ter skupinsko in individualno psihoanalitično usmerjeno terapijo. Njuni klienti izpred treh let, ko je nastala tudi prva skupina za OKM, so svoje stanje pogosto opisovali kot življenje znotraj matrice. Iz nje so uspešno izstopili in ponovno zaživeli človeka vredno življenje.
Za obsesivno-kompulzivnimi motnjami trpi od dva do tri odstotke ljudi. Katere so značilnosti OKM?
Dernovšek: Resnično je grozljivo, ko se posamezniku pri zdravi pameti, pri polni zavesti vsiljujejo misli, ideje, slike in nagibi, ki so po vsebini neprijetni, zoprni, velikokrat tudi proti vrednotam in prepričanjem, in jih ne more odgnati. Bolj ko se trudi, da bi jih odgnal, bolj se vračajo in vztrajajo. Strašno si tudi želi zmanjšati tesnobo, ki se pojavi poleg, in to sproži različno vedenje, tako imenovane kompulzije, rituale oziroma vsiljena dejanja. Namreč človek dobesedno čuti, da je siljen, da določene stvari dela, da bi tesnobo zmanjšal. Obsesije so, da vidi vse umazano, nevarno, okuženo, onesnaženo in potem sledijo kompulzije umivanja, čiščenja, razkuževanja itd. Obsesije so tudi vsiljene misli, da bo hiša zgorela, da bo poplavilo, da bo razneslo plin in podobno. Temu sledijo kompulzije preverjanja, ali so vsa stikala ugasnjena ali je plin zaprt. Te misli in rituali gredo do takih razsežnosti, da si človek poslika na telefon ugasnjen štedilnik, da gre lahko v službo. Samo kaj, ko je v službi vsakih pet minut primoran gledati fotografijo in s tem preverjati, ali je štedilnik res ugasnjen.
Kateri so najpogostejši vzroki za OKM?
Battelino: V glavnem gre za zelo težke zgodbe. Ni pa nujno. Tudi ko ljudje mislijo, da so imeli srečno otroštvo, se kmalu pokaže, da ni tako. Najpogosteje gre za izgubljen občutek varnosti, potlačeno jezo, agresijo in sovraštvo. Zelo velikokrat gre za spolne zlorabe v otroštvu, ki sprožijo te simptome v odrasli dobi. Tu je še en fenomen, ki ga opažam, to je transgeneracijska travma. Travma, ki se v družini prenaša in potem simptomi pripovedujejo o njej. Zgodbe so zelo zanimive, jih je pa treba razumevati metaforično. In prek simptomov, ki pripovedujejo, pridemo do lastne zgodbe.
Koliko bolnikov potrebuje zdravljenje z antidepresivi?
Dernovšek: Moje stališče je, če človek porabi več kot eno uro na dan za obsesije in kompulzije, takrat mu ponudim zdravila. Če je tega manj, poskusimo najprej s kognitivno-vedenjsko terapijo. Namreč vse skupaj se začne že pri otrocih, ne šele pri štiridesetih. Lahko so manjše stvari, ki jih starši ne opazijo, in otrok svoje težave preraste. Lahko pa gre že v otroštvu za velike težave. Če zelo hitro ukrepamo, lahko z enostavnimi vedenjskimi ukrepi, ki jih izvedejo starši, motnjo zavremo. Če pa traja in traja in če starši ne razumejo in celo kregajo otroka, ker desetkrat prižge in ugasne luč, je dolgoročno lahko slabše.
Kakšna je vloga psihoterapevta?
Dernovšek: Ljudje z OKM potrebujejo ogromno čustvene podpore, saj so pogosto simptomi povsem nesprejemljivi za posameznika. Recimo, da se vam vsiljuje slika vašega otroka razrezanega v posteljici. Se ga ne upate dotakniti. Ne upate si biti sami z njim doma. To je za vas grozljivo. Sprašujete se, kdo sem jaz, da so moji možgani to proizvedli. In takrat človek potrebuje usposobljenega sogovornika, ki bo dal oporo, se ne bo ustrašil in bo pomagal vzpostaviti distanco.
Torej moramo te simptome razumeti na simbolni ravni?
Battelino: Samo na simbolni ravni. Konkretne vrednosti ni, razen da gre za očitne obsesije in kompulzije z vsemi posledicami. Skratka za OKM.
Dernovšek: Problem je v tem, da ljudje vzamejo vsebino simptomov zelo resno in povsem konkretno: »Jaz sem slab. Jaz bom morilka, če bom sama z otrokom.«
In se ustrašijo še bolj …
Dernovšek: Neskončno se ustrašijo. Potem je obsesij samo še več. Negotovost pa zraste do neba.
Vendar tega nikoli ne naredijo …
Dernovšek: Tega nikoli ne naredijo. Zato je treba poiskati simbolni pomen in s tem odvzeti breme konkretnega razumevanja. Obsesije in kompulzije, kot pravi Urška, razumemo v zgodbi. OKM premagujemo še z zdravili in kognitivno-vedenjsko psihoterapijo. Kombinacija je zmagovita. Vsak ima svoje naloge: psihiater postavi diagnozo, uvede zdravila in pomaga pri prvih korakih kognitivno-vedenjske terapije. Klient se sooča in sam sebi dokazuje, da je varno odložiti kompulzijo. Psihoterapevt izvaja podporo, pomaga razlagati in podpira zdravo soočanje.
Vsaka racionalizacija bistveno zmanjša strahove in razčlenitev na simbolni ravni pa se zgodi pri vas, ga. Battelino. Koliko časa porabite s klientom, ki se že zdravi z zdravili, da razčlenite simbole, da pridete do tistega sprožilca, v njegovo daljno preteklost?
Battelino: Zelo odvisno. Če pride k meni klient s simptomi OKM in še v življenju ni bil pri psihiatru in vidim, da ni sposoben terapije, ker je povsem zapreden v simptome in ne zmore izstopiti, ga najprej pošljem k Mojci, da dobi zdravila in se toliko okrepi, da lahko bolj od daleč pogleda svoje težave. Jaz v tej fazi izvajam podporo. Sledi iskanje simbolnega pomena. Mladi potrebujejo zelo malo časa. Sem že imela primere, ki so se pozdravili brez zdravil, ko smo ugotovili, kaj se skriva v zgodbi. Otroci so tukaj in zdaj. Ni ti jih treba vračati v preteklost. Ti pa delaš s starši. Zakaj? Da se spremeni okolje, kjer otrok odrašča. Razlogi pri otrocih so lahko neskladja v družini, ločitve, in to vzamejo nase. To se da zelo hitro pozdraviti. Kakšni zastarani primeri pa lahko trajajo tudi tri leta in več.
Ostane pa strah, da se motnja ne bi povrnila, ker si ne zaupajo.
Battelino: Sodelovanje, ki smo ga vzpostavili kot algoritem, je ključno in vzbuja zaupanje. Prvič pri Mojci, drugič pri psihoterapiji in v skupini. Raste varnost in v varnosti se krepi zaupanje. V skupini si predajajo izkušnje in napredek enega zbuja upanje pri drugih. Za to motnjo moraš enostavno imeti občutek. Moraš jo znati prevajati. To je zelo podobno delu s sanjami. Kot bi stopil v pravljico, gledal film in vidiš, kako klienti te prispodobe povzemajo, razumejo, vidijo.
Kaj bi sporočili bralkam in bralcem, ki so se morebiti prepoznali v tej motnji?
Dernovšek: Jaz bi zadnjo besedo namenila tako osebam z OKM, njihovim svojcem kot zdravnikom. Lotimo se tega skupaj, ker lahko res veliko naredimo. Strah je prisoten tudi v stroki. Menim, da bi bilo dobro, če bi bili klienti bolj kognitivno-vedenjsko podprti. Stigmo moramo razbiti in poučiti ljudi o OKM.
Battelino: Ljudem polagam na srce, naj pridejo povedat svojo zgodbo, saj OKM ne bo izginil sam od sebe. Nima smisla prenašati trpljenja. In res se da pomagati.
PRIKAZI PRIMEROV
- Toni, 20 let, je prišel na terapijo s kompulzijami preverjanja in umivanja. Okna je zapiral po pol ure, tuširal se je petkrat na dan. Bil je obseden tudi z redom. Ugotovila sva ozadje. Oče ga je zavračal. Zanj ni bil dosti dober. Ko je to sprevidel, so obsesije izginile brez zdravil. Preverjanja so bila simbol za ugotavljanje, ali sem v redu, ali sem dovolj dober. Umivanje pa je predstavljalo vse breme, ki ga je prejel od očeta. Vse te žaljivke, podcenjevanje. Tako se je notranje čistil.
- Luka, 33 let, učitelj, je bil v otroštvu spolno zlorabljen. Dobil je obsesijo, da je pedofil. Ker se je tako bal, da bi otroke ogrozil, je dal v službi odpoved in bil nekaj let brezposeln. Čeprav ga otroci nikoli niso spolno privlačili, je obsesije vzel tako resno, da je bil strah neznosen. Zdaj jemlje zdravila, in ko je ugotovil pomen obsesije, je izgubila moč. Našel je pot nazaj v učiteljski poklic.
- Janja, 30 let, mamica, si ni upala sama ven z otrokom v vozičku, ker je imela obsesijo, da bo zunaj prodala svojega otroka. Tesnoba se je samo še stopnjevala. Verjela je, da so zunaj ljudje, ki odkupujejo otroke, in da ga bo kar prodala. Danes je ozdravljena.
- Gašper, 40 let, se je zatekel na lastno željo na psihiatrično kliniko, ker je menil, da se mu je zmešalo, saj ima nenehne vzgibe, da bi otroke vrgel čez balkon. Gašper je ukrepal hitro in dobil je pravo diagnozo OKM, pozdravil se je s pomočjo zdravil in vsakodnevne rekreacije.
- Olga, 60 let, je imela fantazijo, da bo zabodla svojega vnuka, zato je skrivala vse ostre predmete. Vnuka je imela zelo rada, zato je bilo njeno trpljenje ob tej obsesiji neznosno. Terapija je razkrila, da je povod v motnjo spomin na umor staršev v otroštvu. To je bila zanjo prehuda travma in je trpela za posttravmatskim sindromom. Vsa leta je živela normalno, zdravo življenje, ko je dobila vnuka, pa je bil zanjo sprožilec obsesij. Ko ji je uspelo povedati svojo zgodbo, je simptom izgubil moč. Ne plaši je več.
