Pred časom so me povabili v šolo teka in bila sem navdušena. Proti koncu sestanka, ko smo tako rekoč že dorekli vse velike in male podrobnosti, pa me je zvilo: »Letošnja novost je, da se v našo šolo lahko prijavijo samo tisti, ki na Ljubljanskem maratonu tečejo 21 ali 42 kilometrov.« Prosiiiim? Prepričana sem bila namreč, da bom tekla desetko. »No, vzemi to kot izziv. Pol leta je dovolj, da te pripravimo na polmaraton, tudi če si čista začetnica. Če boš le imela voljo, ti bo zagotovo uspelo,« so me spodbudili. Po par globokih vdihih sem ugotovila, da imajo prav. In sem privolila. V enaindvajsetko, torej.
A zelo hitro se je izkazalo, da to ne bo mačji kašelj. »Jaz sem antitalent za tek,« je bilo namesto 'Živijo', ko sem po prvem treningu, ki sem ga imela pred nekaj dnevi, obupana poklica prijatelja. »Po pravici povedano, sem to pričakoval,« mi je odvrnil z rahlim nasmeškom. Potem sem se spomnila, kako mi je par ur pred tem razlagal, da je tek v resnici cela znanost. »Pa daj no, to se sliši banalno, vsak zna laufat'!« sem bila pametna. In seveda sem imela – narobe!
Da med tisto večino, ki celo pri teku dela marsikaj narobe, spadam tudi jaz, sem ugotovila že pri ogrevanju. Postavni temnolasec (beri: naš trener), ki bi se mi zdel v kakšnih drugih okoliščinah čisto simpatičen primerek nasprotnega spola, mi je nagnal strah v kosti že po prvi minuti. »Tole vajo bomo delali čisto pred vsakim treningom, dokler je ne boste vsi obvladali,« je rekel in pri tem začel čudno poskakovati. »Skok v poskoku, al' kva zdej dela?!« sem rekla Lidiji, ki ni bila videti nič kaj manj zmedeno, kot sem bila sama. Samo nasmehnili sva se in nekaj na približno cepetali z nogami, da je bilo vsaj videti tako, kot da nekaj delava. Še preden bi lahko dojela, kaj je pravzaprav hotel od nas, smo že šli na naslednjo vajo.
Najhuje je, da prvo srečanje v resnici sploh še ni bilo pravi trening, saj je bilo bolj namenjeno spoznavanju trenerjev, »sošolcev« in načinu dela, zato se z nami še niso individualno ukvarjali. Za piko na i pa zaslišim: »Na vsake štiri tedne boste imeli test, da bomo lahko točno spremljali, kako napredujete.« Pogoltnila sem slino. Test? A je rekel test?! »O, Marija sveta, Bog pomagaj! To bo še komedija,« sem nehote naglas izustila.
Naivno sem mislila, da me bo trema po prvem obisku v šoli teka minila. V resnici je zdaj še stokrat huje. Ampak v življenju se vse nekako uravnoteži. In spet se je izkazalo, kako sem lahko srečna za ljudi okoli sebe. »Pridi, zdaj imamo pa mal'co,« me je objela Saška, ena od treh prijateljic, ki so se mi pridružile pri tem projektu. Za moralno podporo. Zame. In seveda zase. Ko smo v avtu mljaskale odličen pirin kolaček, ki ga je spekla njena mami, sem se počutila vsaj malce bolje. Do naslednjič.
