Z intenzivnim gibanjem se ne moremo odkupiti za čezmerno mirovanje, tako kakor z vdihavanjem svežega zraka ne moremo odpraviti škodljivih učinkov kajenja. Celodnevno mirovanje je sprto z načeli človeške evolucije, raziskave kažejo, da z nedejavnostjo kljubujemo naravi.
Vsaka ura pred televizorjem skrajša življenje za 22 minut
Sedite? Raje vstanite! Ste že slišali za tiste, ki med pisarniškim delom stojijo? Morda celo tečejo ali pa korakajo po tekočem traku? Če ste do zdaj nanje gledali kot na hiperaktivneže ali pa morda značilne predstavnike sodobne kapitalistične družbe, ki si za rekreacijo ne utegnejo odtrgati nekaj minut prostega časa (saj tega pravzaprav sploh nimajo.), si boste po naslednjih vrsticah morda premislili. Kot namreč opozarjata ameriški strokovnjak Michael Jensen in avstralski raziskovalec David Dunstan, sedeče delo ogroža tudi sicer telesno redno aktivne: če se po celodnevnem pogrezanju za pisalno mizo odpravimo v telovadnico, ne bomo preprečili vseh slabih učinkov večurnega mirovanja, kar je potrdila tudi večletna študija ameriškega združenja za boj proti raku. Štirinajst let so spremljali prehrambne in gibalne navade ter zdravstveno stanje in počutje kar 123.000 posameznikov in ugotovili, da sta bila odstotek obolevanja in umrljivost sorazmerna z urami, preživetimi med sedečo dejavnostjo. Avstralci so s podobno raziskavo, v katero so zajeli 8800 prostovoljcev, spoznali, da vsaka mirujoča ura pred televizorjem skrajša življenjsko dobo za 22 minut: kdor pred zaslonom presedi šest ur na dan, bo umrl pet let prej, opozarjajo. Podobnih raziskav je bilo še veliko, vse pa so dosegle podoben sklep: z intenzivnim gibanjem se ne moremo odkupiti za čezmerno mirovanje, tako kakor z vdihavanjem svežega zraka ne moremo odpraviti škodljivih učinkov kajenja.
Vsako mirovanje, če odštejemo spanec, pa naj gre za gledanje televizije, branje, službene obveznosti ali druženje s prijatelji, prinaša kopico neugodnosti, ki se z leti nabirajo in neusmiljeno obračunavajo z našim zdravjem. Povprečen človek iz aktivne populacije od 55 do 75 odstotkov budnega časa sedi oziroma miruje, za kar je kriva predvsem sodobna tehnologija: ta je namreč številnim pisarniškim delavcem olajšala opravljanje obveznosti, saj jim za razvrščanje dokumentacije, denimo, ni treba več hoditi od oddelka do oddelka, temveč vse potrebno uredijo s klikom na računalniško miško. Vse manj je obrtnikov, ki storitve opravljajo stoje, tovarne poganjajo stroji in vse redkeje ljudje.
Ustroj človeškega telesa pa ni namenjen mirovanju: na svetu smo zato, da smo nenehno, od jutra do večera, zmerno telesno dejavni, tako si nas je zamislila evolucija, opozarjata Dunstan in Jensen. Prav sodobna nedejavnost je kriva za vse več zdravstvenih težav, ki po večini izvirajo iz neustrezno delujoče presnove, metabolizem pa je okvarjen – zaradi mirovanja. Posledice so preštevilne, najbolj pa prizadenejo srčno-žilni sistem in mišično-skeletno ogrodje, maščobe se kopičijo v krvi, po številnih organih, mišicah in črevesju. Podlago za razvoj sladkorne bolezni, denimo, si lahko ustvarimo v pičlih nekaj dneh.
Med mirovanjem čim manj mirujmo
In kaj nam je torej storiti? Službe najverjetneje ne moremo obesiti na klin in si čez noč omisliti kariero, ki bi nam omogočala nenehno gibanje. Dunstan in Jensen opozarjata, da z uro intenzivne telovadbe vsak dan sicer ne moremo odpraviti slabih učinkov mirovanja, lahko pa vplivamo na druge plati življenjskega sloga, ki posledično okrepijo zdravje in izboljšajo počutje. Vsekakor pa si prizadevajmo, da med mirovanjem – čim manj mirujemo. Denimo, najmanj trikrat v vsaki uri vstanimo in se sprehodimo: le za kakšno minuto, a ravno toliko, da prebudimo telo, pospešimo srčni utrip in krvni obtok. V domačem okolju si lahko privoščimo več svobode, zato velja poskusiti gledanje televizije ali branje stoje. Se vam zdi trapasto? Občutek bo sprva nenavaden, a sčasoma boste ugotovili, da je vsaka dejavnost prijetnejša, če pri njej sodeluje celo telo. Še sedite? Raje vstanite.