Na ljubljanskih ulicah že lahko vidimo prodajalce pečenega kostanja, kar pomeni, da se sezona tega na videz neuglednega, pa vendar s hranili, vitamini in minerali bogatega ploda že začenja.
Če ga nabiramo sami, nam kostanj koristi vsaj dvakrat. Prvič, ko prehodimo več kilometrov po gozdu v iskanju svetlečih se rjavih plodov, in drugič, ko ga doma vržemo v lonec ali v ponev in že kmalu uživamo v njegovih sladkostih.
Jeseni brez kostanja, ki je v Sloveniji zelo razširjen, si ne moremo zamišljati. Je prijetnega okusa, malo sladkast in zelo hranljiv, zato ga imajo radi otroci. V surovem plodu je okoli 45 odstotkov škroba, torej je bogat z ogljikovimi hidrati, na drugi strani pa vsebuje malo maščob in beljakovin.
Bogat je tudi z minerali, zlasti kalijem, kalcijem, fosforjem in magnezijem, ter z vitamini skupine B, zato je priporočljiva prehrana ne le za otroke, temveč tudi za starejše in športnike.
Uživamo plodove pravega ali domačega kostanja, ki raste po gozdovih, največkrat po obronkih. Eno drevo v povprečju obrodi od 100 do 200 kilogramov plodov v bodečih ježicah, ki pri nabiranju povzročijo precej preglavic. In popikanih prstov.
Nabiramo le čvrste, zdrave plodove, lupina ne sme imeti črnih luknjic, ki pomenijo, da so se v plodu naselili črvi.
Nabrani kostanj lahko hranimo v hladnem prostoru, najbolje v hladilniku, kjer bo ohranil svežino do dva tedna. Po tem času se začne sušiti in postane črviv. Če želimo preveriti, ali so plodovi zdravi, jih namočimo v vodo. Piškavi in suhi bodo priplavali na površje, zdravi pa potonili.
Kostanj se poda k jesenskim jedem, tradicionalno je priloga k Martinovi pojedini iz mesa in rdečega zelja. Če ga uživamo zraven mošta ali grozdja, kar je sicer zelo okusno, pa velja previdnost, saj v tej kombinaciji lahko obleži v želodcu, če že ni hujših prebavnih težav. Tudi sicer se s kostanjem ne gre prenajedati, saj lahko povzroča napenjanje, pri nekaterih celo slabo počutje.
Poleg pravega ali domačega kostanja pri nas raste tudi divji, ki krasi mnogo mestnih parkov in drevoredov. Rjavi plodovi se skrivajo v zeleni ježici, tako kot pri pravem kostanju, vendar divji niso užitni. Imajo pa številne zdravilne učinke, zato se že od nekdaj uporabljajo v zdravilstvu.