Ko gledaš te »vrvi«, razpete med drevesi v Tivoliju, si misliš, da je to sila čuden šport. Vse dokler nekega dne ne poskusiš sam in doživiš lekcijo; če je nekaj videti preprosto, ni nujno tudi zares.
Kot učenje vožnje s kolesom
Uroš Jenko živi v plezalni družini. Ideja slacklininga oziroma hoje po vrvi – traku, ki ga napneš med dve točki (običajno drevesi) –, mu je še kako dobro znana. Zabavno telesno dejavnost so začeli izvajati plezalci v kalifornijskih Yosemitih, in to že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekakšno sprostitev po plezanju.
»Učenje slackanja je kot učenje vožnje s kolesom, « pove Uroš. »Po nekaj poskusih pač – shodiš. In ko enkrat shodiš, tega ne pozabiš več. Za začetek je fino poznati nekaj trikov. Eden od njih je: ne glej traku pod podplati, ampak se zaglej v točko na horizontu. Plezanje pri slackanju ne pomaga kaj dosti, nasprotno pa zaradi treninga ravnotežja kar precej.«
Nujna harmonija
Hoditi po ravnem znamo vsi, po vrvi pa ne ravno. Je odlična vadba danes izjemno priljubljene čuječnosti, »gara« vse telo, da se obdržiš pokončen.
Za mirno hojo je nujna harmonija telesa in uma, zato ni presenetljivo, koliko zanimivih in življenjsko uporabnih veščin se lahko naučimo v igri z ravnotežjem na preprostem napetem traku. V Uroševi družini sta dva otroka. Je otrokom, malčkom, kaj laže najti ravnotežje? »Otroka se za zdaj na slacku samo zibata ob opori. Najbrž je to bolj domena odraslih. Tudi sicer ne vidim prav veliko mlajših, ki bi to počeli. Morda zaradi lastne fascinacije pozabljamo, da bi tudi oni zmogli.«
Ko ničesar več ne slišiš
Da lahko ena navadna napeta vrv prinese toliko veselja, je sprva pravzaprav nepojmljivo. Uroš pravi, da je slackanje bližnjica do »cone«, stanja, v katerem si popolnoma skoncentriran le na eno dejavnost: »Takrat ne slišiš ničesar, možgani se izpraznijo. Hkrati je hoja po vedno daljši liniji izvrsten izziv.«
Na spletni strani Balansa slackline, kjer organizirajo tudi tečaje koncentracije in ravnotežja, takole pišejo: »Na začetku lahko vidimo, kako šibke imamo posamezne mišice nog in trupa, s katerimi stabiliziramo prečne nihaje gurtne. Idealna hoja po gurtni zahteva dokaj napet centralni del telesa (trup in noge), roke pa so sproščene. Po dobrem 'sešnu' slacklina lahko zmeraj čutimo utrujenost celotnega telesa, saj skoraj ni mišice, ki pri tem ne bi sodelovala. Hojo po gurtni lahko izvajamo praktično kjer koli, še posebej lepo pa je iskanje lepih linij v naravi in na njih soustvarjati harmonijo med nami in naravo. Povezati in prehoditi razdaljo med dvema osamelima drevesoma na ljubljanskem barju, izlet s kanujem po reki z namenom najti lepo lokacijo za waterline in piknik, highline v osrčju Alp s prečudovitim razgledom, so tisti razlogi, ki dajo človeku občutek, da je del narave in z njo, tesno povezan (eno), tudi živi. V stanju meditacije, kakršno se pojavi na gurtni, to dejansko res dobro začutimo!«
