Zadnji večer letošnjega dopusta sem preživela na idiličnem otočku Prvić, nedaleč od Vodic. Sprehod po mestecu z majhno pristaniško luko je bil kot odraz vseh lepih občutkov, doživetih na teh počitnicah. Le pri srcu me je nekajkrat stisnilo, ker sem vedela, da je konec neizogiben. Vedno je.
Ko sem se v ponedeljek peljala v službo, ki sem se je na neki čuden način celo veselila (v svoje življenje moram nujno vnesti nekaj reda in delo je trenutno ena redkih, če ne kar edina stvar, ki jo imam kolikor toliko pod kontrolo), sem po radiu slišala pesem Tinkare Kovač Med zemljo in zrakom. Skladba mi je bila vedno všeč, čeprav nikoli nisem povsem razumela njenega besedila. Oziroma se z njim vsaj nisem zares poistovetila. Do zdaj.
Malce pozneje sem sodelavkama ob kavi razlagala o dopustu – celo kakšne bolj sočne detajle – in se pri tem zalotila, kako žarim, ko pripovedujem o njem. »Tako lepo je bilo, da se mi vse skupaj sploh ne zdi realno,« sem jima rekla. Kar čakam, da se vse razblini kot milni mehurček, da vse odplakneta siva rutina in dolgočasen vsakdan.
Spontani dopust z osebo, ki je moji najbližji sploh še niso spoznali, mi je poleg vsega lepega prinesel tudi nekaj sitnosti. Roko na srce, pogovori in pojasnjevanja o tem, zakaj sem se čez noč odločila, da svoje življenje postavim na glavo, mi niso prav nič ležali. Konec koncev sem odraslo dekle, ki ve, kaj dela. »Pa res veš?« je odzvanjalo v moji glavi, ko sem zrla v zaskrbljene oči mojih domačih. Tudi kakšna solza je potekla.
»Vem, da se po dolgem času res počutim živo. To vem,« sem odgovorila. In tudi to vem, da če želiš nekaj, česar nisi nikoli imel, potem moraš storiti nekaj, česar nisi še nikoli naredil. V življenju je pač treba vseskozi loviti ravnotežje. Med odgovornostjo in spontanostjo. Med skrbjo za druge in sebičnostjo. Med razumom in čustvenostjo. Nič ne rečem, morda me kdaj pa kdaj zanese, da izgubim tla pod nogami in štrbunknem v vodo. A toliko si že zaupam, da sem prepričana, da bom vse rešila tako, kot je treba. Da se bo na koncu vse odvilo tako, kot je najbolj prav. Za vse.
Zavedam pa se, da se živi samo enkrat. In to priložnost, eno in edino, ki jo imam, hočem izkoristiti. Brez obžalovanj. Brez dolgočasja, ki ga dobiš, če delaš in živiš vedno in samo po pravilih.
Nekje v sebi čutim, da letošnji dopust ni bil samo pravljica, ampak da je to moja prihodnost. In da sem tako prestrašena samo zato, ker sem, kot bi rekla Kovačeva Tinkara, do zdaj živela »med zemljo in zrakom, pred zidom svojih sanj... But baby now I'm fine!«
