Kako prepoznati pravi oziroma naraven med, smo povprašali čebelarko iz Čebelarstva Lapata iz severne Primorske, o kakovosti medu pa sta spregovorila tudi Mateja Korošec z biotehnične fakultete in Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije.
Ni lahko
Kot nam je povedala čebelarka, je kakovosten med resnično težko prepoznati. Barva in tekstura nista nikakršna zanesljiva kazalca, saj se različne sorte medu po njih razlikujejo. Načini testiranja, ki krožijo v laični javnosti, so nezanesljivi, čeprav drži, da je lepljiv med praviloma slabše kakovosti, da se med, ki mu je dodana voda, hitreje vpija, in da dober med pusti v ustih rahlo pekoč občutek.
»Moram priznati, da za tistega z mravljami še nisem slišala. Sami smo okoli čebelnjaka skopali kanalček, v katerem je vedno voda prav z namenom, da mravlje ne bi zašle vanj,« je povedala čebelarka.
Po njenih besedah se gre najbolj zanašati na kristalizacijo, a ta proces je dolgotrajen in se pri nekaterih vrstah medu pojavi prej (cvetlični med), medtem ko se pri drugih vrstah pojavi pozneje, kar denimo velja za akacijev med.
Slabša kakovost medu prav tako ni odvisna zgolj od dodajanja vode ali sladkorja, ampak tudi od hrane in zdravil, s katerimi čebelarji oskrbujejo čebele.
Pojasnila strokovnjakov
S tako imenovanimi laičnimi načini prepoznavanja nepristnega medu se ne strinjajo tudi strokovnjaki iz Čebelarske zveze Slovenije in z biotehnične fakultete. Tako nas je Mojca Korošec s katedre za tehnologijo mesa in vrednotenje živil biotehniške fakultete opozorila, da v zakonodaji niti v strokovni terminologiji izraza narejeni med ne zasledimo. Prav tako ne poznamo izraza čisti med. »Razen kadar v senzorični analizi vrednotimo njegov videz in v okviru tega prisotnost oziroma odsotnost nečistoč. Če bi bilo odkrivanje nepristnega medu tako preprosto, potem lahko trdim, da potvorjenega medu na trgu ne bi bilo,« je povedala Koroščeva.
Z njenimi trditvami soglaša tudi predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč: »Zanesljiv dokaz, ali je med ponaredek ali ne, je mogoč samo z zelo kompleksnimi analizami, ki jih opravljajo le nekateri laboratoriji po svetu. Analiza enega vzorca stane približno 200 evrov in verjemite mi, da bi bili zelo veseli, če bi katera od nanizanih trditev vzdržala in bi se ujemala z rezultati analize.«
Miti o medu: kaj pravi ljudski glas in kaj stroka? 1. Povprašajte mravlje Mit: »Malce medu kanite v bližino mravelj. Če je ta naraven, se mu bodo izognile.« Strokovnjaki: to je neumnost. Vsak otrok ve, da mravlje pridejo na sladko, kar pa med je ne glede na to, ali je pristen ali ne. Med je sladek. Tako mravlje kot čebele v naravi nabirajo mano, ki je sladka (zato je tudi med sladek). 2. Kristalizacija Mit: »Nekaj žlic medu dajte v posodo in ga pri visoki temperaturi segrevajte v mikrovalovni pečici. Pravi med bo kristaliziral, narejeni pa bo postal penast in poln mehurčkov.« Strokovnjaki: To je neumnost. Osnovna kemija uči, ve pa tudi vsaka gospodinja, ki pripravlja karamel, da sladkorji pri visoki temperaturi karamelizirajo in ne kristalizirajo. 3. Topljenje v vodi Mit: »Čisti med pade na dno kozarca, nepravi pa se v vodi raztopi.« Strokovnjaki: to je neumnost. Vsak med vsebuje sladkorje in vodo in zato je odlično topen v vodi, le pomešati ga je treba. Padel pa bo na dno, saj deluje nanj gravitacijska sila Zemlje, tudi sadni sirup pade na dno kozarca, če ga vliješ v vodo in če ima večjo gostoto in se raztopi šele potem, ko ga pomešaš, pa verjetno vsebuje več vode, kot bi jo eventualno lahko vseboval ponarejen med. 4. Pravi med vedno kristalizira Mit: »Čisti med sčasoma vedno kristalizira, nepravi pa kljub dolgemu hranjenju ostane tekoč.« Strokovnjaki: Kristalizacija medu je naraven pojav, ki je odvisen predvsem od tega, katere sladkorje med vsebuje, in je dolgotrajen proces. |
Naš nasvet
Najboljše se je pri nakupu prepričati, ali je med opremljen s certifikatom inštituta KON-CERT, ki je akreditiran od javnega zavoda Slovenska akreditacija za certificiranje procesov iz ekološke pridelave oziroma predelave kmetijskih pridelkov in živil, z etiketo, ki dokazuje biološko poreklo ali z nalepko Slovenski med. »Evropska komisija je lani v svojem uradnem listu objavila registracijo slovenskega medu, ki je tako postal že 19. slovenski izdelek, registriran pri Evropski komisiji, kar je nedvomno veliko priznanje za slovenske čebelarje,« je s ponosom zatrdila čebelarka in dodala, da se gre, če med z omenjenimi dokazili ni opremljen, zanašati na navedene sestavine na deklaraciji medu. Te morajo biti po zakonskem določilu natančno nanizane.
Povprečen potrošnik torej dober med najlažje izbere na podlagi etiket na embalaži, s pomočjo njegove deklaracije ali z nakupom medu pri lokalnem čebelarju, ki mu lahko zaupa.
