Hamam je verjetno dobro znan tistim, ki so ga med potjo po Turčiji tudi obiskali. To je parna kopel, vendar čisto posebne vrste. V Turčiji so jih imeli že pred stoletji. V 16. stoletju je bilo, na primer, samo v Istanbulu več kot 4500 zasebnih hamamov in zraven še 300 javnih. Posebno so bili priljubljeni pri ženskah, saj je bil obisk hamama ena redkih priložnosti za druženje. V zadnjih letih smo tudi v Sloveniji dobili nekaj hamamov oziroma približkov turškim parnim kopelim. Očitno si veliko ljudi starodavni pojem hamam razlaga precej po svoje. V resnici je to turška savna, v kateri posebno izurjeni terapevt izvaja nekakšno masažo s čiščenjem telesa. Najprej obiskovalca dodobra namilijo, potem ga polivajo z vedri vode, zmasirajo; vse skupaj naj bi se dogajalo na ogreti kamniti mizi. Zgodovina pravi, da so nekoč v hamamih delali izključno mladi fantje (rekli so jim tellaki), ki so obnoreli marsikatero obiskovalko. Na voljo so jim bili tudi za spolne užitke. Šele v novejšem času so delavci v hamamih odrasli moški. Čeprav so to lahko tudi ženske, so moški (v Turčiji) v večini. Od nekdaj so Turki za to delo iskali nemuslimane, ker je delo tellakov nevredno človeka muslimanske vere.
Vsi istega spola
Običaj, dogajanje v hamamu sta ostala enaka. V hamamu je bilo vedno lahko več oseb hkrati. Seveda pa so morali biti vsi istega spola, saj so bili dnevi, ko so hamam obiskovale ženske, točno določeni. Vsaka je imela pravico do obiska dvakrat na mesec. Če ji mož tega ni dovolil oziroma omogočil, je bil menda to lahko vzrok za ločitev. Kakor koli, v naših hamamih na slovenskih tleh bomo kot maserke srečali večinoma ženske. Po starem turškem obredu so šli obiskovalci najprej v toplo sobo, v katero so dovajali vroč zrak, da se je človek pošteno spotil. Vsi so bili seveda goli, okrog telesa so imeli ovite posebne brisače (pestemal), ki so segale od podpazduh do sredine stegen. Glede na premožnost obiskovalca so bile brisače iz svile ali pa iz navadnega bombaža. Na nogah so imeli posebne lesene cokle, da se njihova stopala ne bi dotikala mokrih tal.
Razstrupljanje telesa
Iz tople sobe se obiskovalec seli v vročo sobo, kjer je zrak še bistveno bolj ogret, tam je tudi kamnita miza, prav tako ogreta. Terapevt obiskovalca pošteno zdrgne s posebno grobo rokavico in milom, da odlušči odmrle dele kože. Postopek je do potankosti določen in ima, kakor pravijo tisti, ki so to poskusili, neverjeten učinek na razstrupljanje telesa. Kot nalašč za dneve okrog praznikov, ko so naša telesa nekoliko bolj napolnjena s »strupi« s preobloženih miz. Masaža pa tudi poživlja, spodbudi krvni obtok. Za miljenje so uporabljali košček tkanine, spletene iz las ali rastlinskih vlaken, medtem ko je bila masažna rokavica spletena iz posušenih listov datljeve palme.
Danes uporabljajo masažne rokavice vseh vrst. Pomembno je, da morajo biti nekoliko grobe, če naj bi z njimi odstranili delčke odmrle kože.
V vroči sobi obiskovalca torej temeljito umijejo, kar je marsikateremu zahodnjaku danes malce nenavadno, saj večinoma nismo vajeni, da to počne kdo namesto nas. Sledi polivanje z vodo, izmenično hladno in vročo, kar dodatno poživi krvni obtok. Lahko bi rekli, da je del obreda enak kneippovi metodi. Terapevt umije telo v celoti, loti se namreč tudi las. Na koncu gre obiskovalec v sobo za ohlajanje, kjer se sprosti in spočije, preden zapusti hamam.
VEČ V TISKANI IZDAJI PRILOGE ONA
