Če otrok preveč časa preživi pred televizijskim zaslonom, utegne to otopiti njegovo sposobnost sprejemanja in razumevanja drugih, ugotavlja najnovejša raziskava, ki se je ukvarjala z vplivom televizije na najmlajše. Ti navadno začno dojemati tako imenovano teorijo uma (misli in prepričanja, ki se nanašajo na miselni svet) že v predšolskem obdobju. Gre za sposobnost dojemanja in razločevanja različnih duševnih stanj, kot so želje, prepričanja, čustva, namere in interpretacija sveta pri sebi in drugih.
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, pravijo, da je ta sposobnost kritična za njihov socialni razvoj: brez nje bi težko razumeli moralna vprašanja in ne bi mogli prepoznati prevar. Če ta sposobnost ni v celoti razvita, bi bil posameznik na primer prepričan, da imajo vsi raje sladkarije kot korenje, ker so pač njemu ljubše.
Televizija in teorija uma
In kako televizija s prikazovanjem domišljijskih svetov in resničnosti vpliva na tovrstni razvoj? Da bi to razumeli, so raziskovalci s fakultete za komunikacijske študije državne univerze v Ohiu proučevali razmerje med gledanjem televizije pri predšolskih otrocih in njihovim dojemanjem duševnih stanj.
Ekipa pod vodstvom profesorice Amy I. Nathanson je starše 107 otrok, starih od tri do šest, povprašala, koliko ur na dan imajo prižgano televizijo, ne glede na to, ali jo kdo dejansko gleda. Vprašali so jih še, ali imajo njihovi najmlajši televizijski sprejemnik tudi v svoji sobi – imela ga je kar petina.
Otroci so nato morali rešiti vrsto nalog, tudi takšno, da so jim pokazali fotografijo ženske, ki so jo poimenovali gospa Jones. Raziskovalci so jim dejali, da je čas za prigrizek. Izbirali so lahko med sladkarijo in korenčkom, pri čemer so jim razložili, da ima gospa Jones raje tisti prigrizek, ki ga sami ne marajo. Nato so jih vprašali, kaj bi izbrala Jonesova, da bi videli, ali ločujejo med različnimi željami.
Tudi ko so upoštevali razlike glede na starost in družbenoekonomski položaj, so ugotovili, da otroci iz družin, kjer je bila televizija dlje prižgana in so imeli sprejemnik tudi v svoji sobi, težje dojemajo želje, ki se razlikujejo. Kakor pravijo avtorji raziskave, so dosedanja proučevanja že pokazala, da televizija najmlajšim ne pomaga razviti razumevanja, zakaj imajo ljudje različna prepričanja in poglede na svet.
Po drugi strani znajo knjige spodbujati razmišljanje o takšnih razlikah, saj pogosto ponujajo razlago, zakaj posameznik tako razmišlja ali čuti. Iz prizora na televizijskem zaslonu pa se tega ne da zlahka razbrati. Otroci se o različnih duševnih stanjih lahko učijo skozi pogovor, težko pa jih doumejo, kadar gledajo dvodimenzionalni prizor na zaslonu.
Televizija s starši
A televizija sama ni kriva za otopelost nekaterih. Predšolski otroci, ki so jo gledali s starši in se z njimi pogovarjali o stvareh, ki so se odvijale na zaslonu, so lažje dojemali teorijo uma kakor tisti, ki se z mamo ali očetom niso pogovarjali o vsebini.
»Druge raziskave so potrdile, da pogovor med otrokom in starši na splošno prispeva k boljšemu razumevanju duševnih stanj,« je povedala profesorica Amy I. Nathanson. »Mame in očetje z otroki govorijo o tem, kako razmišljajo drugi, v kaj verjamejo, kakšni so njihovi cilji in namere, pri čemer uporabljajo besede, ko sta vem in mislim. Otroci prek takšnih pogovorov lažje razumejo, da imajo preostali drugačne misli, ki vodijo njihovo vedenje.«
Raziskava ugotavlja, da je bolje gledati televizijo z otroki, saj najmlajši po pogovoru s starši lažje razumejo druge, s čimer postanejo strpnejši do tistih, ki razmišljajo drugače kot oni, pravi prof. Nathansonova. To pa še kako pomembno vpliva na odnose s prijatelji, vrstniki in kolegi tudi v poznejših letih.
Koliko televizije je dovolj?
Zveza ameriških pediatrov (AAP) staršem priporoča, da malčki, mlajši od dveh let, gledajo televizijo čim manj ali najbolje nič, predšolski otroci pa največ uro na dan (pri čemer mislijo tudi na igro z računalnikom ali tablico). Po osmem letu pa bi jo lahko gledali po uro in pol ali dve uri (oziroma uporabljali druge elektronske naprave).
