Z enim očesom sem pogledala na uro. »Pa saj je komaj tri zjutraj,« sem zamrmrala predse. Še enkrat sem prisluhnila in tokrat slišala že bolj razločno. »Maja!« Glas naše najmlajše Monike me je v trenutku prebudil. Sunkovito so se odprla vrata svoje sobe, sestrica je planila noter in v joku zakričala: »Maja, zbudi se, z mami je nekaj narobe!« Nevidna sila me je dobesedno porinila s postelje in v hipu sem pretekla stopnice in se znašla v kuhinji.
Takrat sem jo zagledala. Mami je sključeno sedela na stolu, glava ji je slonela na mizi. Stopila sem do nje in jo hotela nežno predramiti: »Mami, kaj ti je? Zbudi se. Mami, no.« Ko sem videla, da ni odziva, me je zgrabila panika. Močneje sem jo stresla in že zavpila: »Mami, zbudi se! Mami!« Spet nič. Šele takrat sem okrog sebe opazila druge družinske člane. Ati je le ves bled strmel vanjo. »Ni odziva, sploh ni odziva,« je ponavljal. »Si poklical rešilca? Je kdo poklical rešilca?« sem spraševala druge in sebe obenem. Vrtelo se mi je, srce mi je divje utripalo, ropotalo je tako močno, da nisem bila prepričana, ali je sploh še v meni.
Poklicali smo v zdravstveni dom, in takoj ko sem odložila slušalko, sem stekla na dvorišče. Čeprav je bila zima in sem imela na sebi le tanko pižamo, mraza sploh nisem občutila. Nasprotno, bilo mi je vroče. »Oh, Bog, ne vzemi nam je. Ne vzemi mi je. Mami, potrebujem te. Tako zelo te potrebujem. Rada te imam,« sem jokala in polglasno mrmrala v noč. Odgovarjala mi je le nema tišina.
Reševalna ekipa je naposled prispela in mami so nemudoma priklopili na aparat za oživljanje. »Je kaj? Je kaj? Mora biti živa, mora biti!« sem nemočno prepričevala zdravnico. »Mora biti živa, mora biti,« mi je odmevalo v glavi in besede so obvisele nekje v zraku. Nato se je v nekem trenutku svet prenehal vrteti. Vse skupaj sem doživljala kot dogajanje, ki ga spremljam na televizijskem ekranu. Odvijalo se je v počasnem posnetku. Zdravnica je dvignila pogled, topel pogled, pogled, poln sočutja. Še preden je spregovorila, sem vedela. Da je mami odšla. Začutila sem roko na svoji rami. Atiju so po licih tekle solze. Od nekod so prišli tudi brat in sestrici. Vsi so jokali. Še enkrat sem se poskušala prepričati, da sanjam, da se mi vse le dozdeva. Nato pa me je kot vihar spreletel srh resnice, čutila sem ga po vsem telesu. Planila sem k mami in krčevito objela njeno toplo telo. Na vso moč sem se trudila, da bi zadržala mamino dušo v njem. A bilo je že prepozno, moj trud je bil zaman.
.Zgodilo se je pred petimi leti, a te slike so še vedno tako žive, kot bi se zgodilo včeraj. Mami, kako te pogrešam. Kako rada bi te objela. Ostalo mi je upanje, da se spet srečava. Nekoč. Nekje. In nadoknadiva vse tisto, kar nama je vzela usoda. Rada te imam.
