Sestri, ena socialna in kulturna antropologinja, druga etnologinja, obe doktorici, je na prvi pogled težko primerjati. A ju vežejo strašna razgledanost, vedoželjnost in inteligenca ter predvsem zavedanje o tem, kako bi svet moral delovati. Sta samosvoji. Obe hitro in jasno izražata misli. Iskreni sogovornici sta, tradicionalni in polni vrednot. Človeku takoj zlezeta pod kožo.
Če smem postaviti ugotovitev, vaju najbrž poleg vrtinca čustev povezujejo strašna vedoželjnost, inteligenca, iskanje odgovorov, vztrajnost na poklicni poti, ki ni bila prav lahka. Sta tudi podobnega značaja?
Maja: Karakterno se precej razlikujeva. Zanimivo je, da sva bili v otroštvu po značaju popolnoma drugačni, kot sva danes oziroma kot naju danes ljudje dojemajo. Najbrž bi si težko predstavljali, da je bila Vesna kot otrok zelo zadržana, tiha, nedružabna, samotarska in bolehna. Zdaj prekipeva od energije, ukvarja se s številnimi aktivnostmi in povsod je je polno, če se lahko tako izrazim. Še v predšolski dobi, denimo, pa sem se ji jaz, čeprav sem bila mlajša, pomagala vključiti v družbo. Na igrišču sem navadno rekla: »Otroci, to je moja sestra Vesna, se lahko igra z nami?« (Vesna pazljivo posluša in prikimava vsaki sestrini besedi.)
Maja, vi ste tri leta mlajši. Ni tako, da je običajno starejši sorojenec tisti, ki brani dostojanstvo mlajšega?
Maja: Ja, pri naju je bilo ravno nasprotno. Posebno prva leta osnovne šole so bila zelo hecna, kajti pridne punčke so običajno najbolj všeč …
Vesna: Lumpom. (Živahno vskoči.)
Maja: Da, zelo živim in problematičnim fantom je bila Vesna zmeraj všeč. Mene bi danes verjetno presodili za umirjeno, milo osebo, nekoliko zadržano in vase zaprto, v otroštvu pa sem bila zelo živahna, odprta, ukvarjala sem se z mnogo športi, polna energija, cele dneve sem preživljala na dvorišču. Prav zato sem bila jaz tista, ki je branila sestro in urejala odnose z njenimi devetletnimi »oboževalci«. (Obe se glasno posmejeta.)
Vesna: (Med širokim smehom.) Tudi tako, da je enega klofnila s kotalko, ker me ni pustil pri miru.
Maja: Hitro se je širilo, da sem se pripravljena spopasti s kom za svojo starejšo sestro. Mislim, da sva postali znani po tem, da se s pridno, mirno Vesnico ni šaliti, ker njena mlajša sestra hitro uredi zadeve.
Vesna: Ja, bila sem taka, kot je Maja zdaj, ona je bila bolj taka, kot sem jaz zdaj. Po puberteti se je obrnilo.
Maja: To si zmeraj razlagam z njenimi otroškimi leti, ki zanjo niso bila lahka. Nedvomno te zaznamuje, da si kot otrok skoraj leto dni stran od staršev, doma, v bolnišnici, precej oddaljeni od kraja bivanja, in to v času, ko je komaj kdo imel avtomobil in ni bilo skoraj nikakršnih komunikacijskih sredstev. Jaz sem bila pa zelo zdrava, živa in močna, pravzaprav sem bila enakovredna fantom na dvorišču v kotalkanju, teku, plezanju in se tako v otroški družbi tudi potrjevala. Vesna je bila zaradi bolezni iztrgana iz normalnega otroškega življenja in v popolnoma svojem svetu.
Vesna: Socialni vlogi mlajšega in starejšega otroka sta vedno različni. Ta značilni vzorec je za Evropo potrjen. Spomnim se, da je bilo meni kaj prepovedano v Majini starosti, kar je bilo njej dovoljeno. Denimo, modrčka od kopalk nisem smela nositi, dokler se nisem začela razvijati, Maja pa ga je lahko imela sočasno kot jaz, zato da sva bili enako obravnavani. Ampak jaz sem to videla kot neenako obravnavanje. Preden sem stopila v prvi razred, sem bila zaradi zasenčenja pljuč zelo dolgo v zdravilišču. To je obenem moj najbolj travmatični spomin iz otroštva; posebno ker so me silili jesti ocvrto pariško klobaso. Kako se mi je gnusila. (Namrdne ustnici.) Še zdaj se vidim, kako sem sedela za leseno mizo pod smreko in jokala nad mrzlo klobaso. Mama je bila medicinska sestra, zaposlena v bolnišnici, običajno je prišla na obisk čez vikend. Enkrat, denimo, me je našla polno klopov. (Se zamisli.) Ker sem imela skoliozo, sem od sedmega razreda osnovne šole morala nositi steznik, ki te iznakazi. Zavestno sem si izoblikovala stališče, če me kdo sodi po zunanjosti, ni vreden, da se sploh ukvarjam z njim. V zadnjem letniku gimnazije sem ga čez dan lahko nehala nositi in nihče sploh ni opazil, da ga nimam. To mi je bil največji kompliment, ker so me dejansko videli kot osebo. Seveda, gotovo sem zaradi vsega razvila drugačno držo – stalnega trmastega fajtanja. Mama je vedno govorila, zakaj moram biti tako grozno trmasta. Maja je bila, kar se tega tiče, bolj socialna.
CELOTEN INTERVJU PREBERITE V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI ONEPLUS, KI JO NAJDETE V VAŠI NAJBLIŽJI TRAFIKI.
