Nalezljive bolezni, ki jih prenašajo členonožci, so zelo razširjene v tropskem in subtropskem delu sveta, kjer je največji zdravstveni problem malarija. Tam sta obolevnost in umrljivost največji, pojavljajo pa se tudi v zmernem podnebnem pasu. V zadnjih desetletjih so se pojavile nove bolezni, ki jih prenašajo vektorji, kot so bolezen zahodnega Nila ali nilska mrzlica in čikungunja, ki se na človeka prenaša s piki tigrastih komarjev, hkrati pa so se spet razširile tiste, ki so bile že obvladane, kot je na primer denga. Mnoge od vektorskih nalezljivih bolezni so zoonoze z obsežnim in težko obvladljivim živalskim rezervoarjem, ki se prek komarjev, klopov in drugih členonožcev prenesejo na ljudi.
Rezervoar bakterij in virusov, ki povzročajo vektorske bolezni, so toplokrvne živali. Iz živali se prek prenašalcev, to so klopi, komarji, bolhe, muhe, ob vbodu ali piku, prenesejo na človeka in povzročijo bolezen.
Osnovni pogoj za njen prenos prek vektorjev je, da se ljudje zadržujejo v predelih, kjer so okuženi prenašalci. Čeprav visoka stopnja urbanizacije (delež ljudi, ki živi v mestnih okoljih) zmanjšuje pojavnost vektorskih prenosljivih bolezni, na drugi strani življenje na podeželju, aktivnosti v naravi in delo na polju povečujejo možnost okužbe, zato moramo biti na ugrize ali pike členonožcev pozorni, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Okužen prenaša bolezni
V Sloveniji vektorske nalezljive bolezni prenašajo klopi. Najbolj pogosti pri nas sta klopni meningoencefalitis in lymska borelioza. Slovenija sicer spada med najbolj ogrožena območja v Evropi zaradi okuženosti klopov z virusom klopnega meningoencefalitisa. Vbod klopa je nevaren za človeka, saj poleg omenjenih lahko prenaša tudi druge bolezni, pravijo na NIJZ. Ko pride klop na človeka, poišče primeren nežen predel in se na kožo pritrdi tako, da globoko porine svoj rilec. Vbodi ne povzročijo bolečine, zato so pogosto neopaženi, predvsem pri otrocih. Če je žival okužena, med sesanjem krvi na človeka lahko prenese povzročitelja bolezni.
Nevarnost vboda klopa je lahko že od februarja pa vse do novembra, in čeprav vsak ni okužen, se je pred njimi treba zaščititi. Na NIJZ priporočajo, da se pred sprehodi in izleti v naravo pred temi zajedavci zaščitimo z oblačili (dolge hlače, dolgi rokavi, škornji, ruta), ki naj bodo svetle barve, da ga bomo prej opazili. Priporočljivo je, da se namažemo z repelentom, saj njegov vonj klope odganja. Pomembno je, da po vsakem bivanju zunaj natančno pregledamo telo, se stuširamo in umijemo lase. Oblačila dobro skrtačimo in operemo.
Če pri pregledu telesa opazimo klopa, ga čim prej previdno odstranimo: primemo ga s pinceto čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Če deli ostanejo v koži, tudi te čim prej odstranimo. Ni priporočljivo uporabljati raznih olj, krem, petroleja ali drugih mazil, pravijo zdravniki. Kožo na predelu vboda nato razkužimo. Treba ga je opazovati več tednov, in če se pojavi značilna rdečina, ki se širi navzven, v sredini bledi in dobi obliko obroča, je nujen takojšen obisk pri zdravniku. Pomembno je pravočasno zdravljenje z ustreznimi antibiotiki, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, da preprečimo nadaljnji razvoj bolezni.
Proti lymski
boreliozi ni cepiva
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je v Sloveniji lani zaradi lymske borelioze oziroma borelije zbolelo 6938 ljudi, zaradi klopnega meningoencefalitisa pa 310. V obeh primerih se je število obolelih precej povečalo glede na leto prej. Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega menigoencefalitisa, največ na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.
Klopni menigoencefalitis je virusna bolezen osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa, ki običajno poteka v dveh fazah. Prva faza se začne približno od 7 do 14 dni po vbodu, njeni znaki so podobni gripi (utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina in glavobol). Pri večini bolnikov po nekaj dneh pa do treh tednov sledi druga faza, to spremljajo visoka temperatura, močan glavobol, slabost, bruhanje in tudi drugi znaki prizadetosti osrednjega živčevja, lahko celo z nezavestjo ali smrtjo. Ker je najbolj učinkovit ukrep za zaščito proti klopnemu meningoencefalitisu cepljenje, ga priporočajo vsem od enega leta starosti naprej, ki se gibljejo ali živijo na območju, kjer je klopni meningoencefalitis endemičen. Cepljenje s prvima dvema odmerkoma naj bi opravili v zimskih mesecih z enomesečnim razmikom, da se vzpostavi zaščita pred boleznijo še pred aktivnostjo klopov. Tretji odmerek sledi čez 9 do 12 mesecev, nato pa so potrebni poživitveni odmerki, prvi čez tri leta, pozneje pa na pet let. Pri ljudeh po 50. oziroma 60. letu starosti (glede na cepivo) so priporočljivi poživitveni odmerki na tri leta.
Medtem ko se pred klopnim meningoencefalitisom lahko zaščitimo s cepljenjem, cepiva, ki bi preprečil borelijo, še ni. V Sloveniji je lymska borelioza najpogostejša infekcijska bolezen, ki jo prenašajo klopi; pojavlja se od maja do oktobra, zanjo obolevajo ljudje vseh starosti, največ je starih med 35 in 65 leti.
Premalo cepljenih Slovencev »Bolezni, ki jih prenašajo klopi, so pri nas pogoste,« opozarja prof. dr. Franc Strle, dr. med., predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. »Z začetkom toplejšega obdobja se verjetnost okužb poveča, zato strokovnjaki opozarjamo na primerno zaščito. Lymsko boreliozo zdravimo z antibiotiki, cepiva proti tej bolezni za ljudi ni. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zgodnjega odkritja bolezni.« Bolnike s klopnim meningoencefalitisom zdravijo simptomatsko, kar pomeni, da lajšajo posamezne znake. Zaradi narave bolezni, bolnišničnega zdravljenja in včasih dolgotrajne rehabilitacije prinaša klopni meningoencefalitis številne stiske za obolelega pa tudi veliko finančno breme. »Pomembno je opozoriti, da je v Sloveniji bolezni, ki jih prenašajo klopi, resnično veliko,« je še sklenil prof. dr. Strle. Delež cepljenih proti klopnemu meningoencefalitisu pa je še vedno nizek. Dr. Marta Grgič Vitek, dr. med, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, pojasnjuje: »Žal se še vedno premalo ljudi odloča za cepljenje, kljub težkemu poteku te bolezni. Podatki za leto 2007 kažejo, da je najmanj en odmerek prejelo le približno 12 odstotkov prebivalcev, po oceni, ki je bila leta 2011 narejena na podlagi podatkov poročil o izvajanju cepljenja, pa ocenjujemo, da se cepi 6,5 odstotka prebivalcev. V Avstriji, ki ima podobno razširjenost povzročitelja bolezni kot mi, jim je z zelo odmevno promocijo uspelo povečati delež cepljenih s šest odstotkov v letu 1980 na več kot 80 odstotkov v zadnjih letih, hkrati pa se je močno zmanjšalo število zbolelih. Primer priča tudi o nujnosti izvajanja kampanj, ki so namenjene ozaveščanju splošne javnosti in bi se jih morali posluževati tudi pri nas.« Z virusom klopnega meningoencefalitisa se lahko okužijo tudi domače živali, na primer koze, ovce in krave. Te sicer niso naravne gostiteljice virusa, lahko pa izločajo virus v svojem mleku. Tako se lahko z zaužitjem nepasteriziranega mleka in mlečnih izdelkov okužijo tudi ljudje: leta 2012 smo v Sloveniji kot prvi v Evropi dokazali primer izbruha klopnega meningoencefalitisa po zaužitju surovega kozjega mleka, ko so se okužili štirje. Prof. dr. Tatjana Avšič Županc, uni. dipl. biol., z inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, je še poudarila: »Pri diagnostiki klopnega meningoencefalitisa je pomembno vedeti, ali se je bolnik zadrževal na endemskem območju in ali se spominja vboda klopa pred pojavom simptomov oziroma ali je užival nepasterizirano mleko in mlečne izdelke. Okužbo z virusom klopnega meningoencefalitisa lahko zanesljivo potrdimo le z mikrobiološkimi metodami, saj so klinični znaki bolezni pogosto nezadostni za postavitev diagnoze. Diagnosticiramo jo posredno, z ugotavljanjem specifičnih protiteles.« E. B. |
