V času gospodarske krize je veliko ljudi, ki govorijo, da dela ni mogoče najti. So pa tudi takšni, ki so ga našli, kljub realno težkim razmeram, ki vladajo v naši (ne)prikupni državici. Tisti, ki ga ne najdejo, se vprašujejo, kako so ga drugi lahko našli, sami pa se 'tako zelo' trudijo, pa so še vedno brez. Odgovor je preprost oziroma – če boste vprašali tiste brez službe – ga pravzaprav ni.
Najverjetneje za vse krivijo nebeškega boga, ki jih pač nima tako zelo rad, kot tiste izbrane, ki jim je namenil lagodnejše življenje. In tukaj je napaka v sistemu – sistemu razmišljanja. Naj spomnimo na sicer zelo priljubljeno, vendar zelo resnično izjavo Omejitev je nebo ali – kot so nam razložili preskrbljeni novodobni dušeslovci in holywoodski bogatuni – Sky's the limit. In potem rečejo ljudje: Ja, vendar ... Vedno sledi vendar.
In ta vendar jih stane življenje, tisto resnično, ki ga je mogoče živeti s polnimi pljuči, ki daje globino in toplino v najširšem smislu. Zakaj ne bi vsakdo želel tako živeti? Če boste to vprašali ljudi, vam bodo hiteli naštevati razloge (zunanje okoliščine se razume) zakaj nekaj pač ni mogoče. Toda kako naj bo mogoče, če si že sami postavijo omejitve, da jim ne bi bilo treba poskusiti, si drzniti in – na koncu koncev – živeti. Življenje v strahu je namreč osiromašeno življenje. Včasih je treba nekaj malega izgubiti (najpogosteje prenapihnjen občutek varnosti), da dobimo veliko več.
Iščete iz napačnega konca?
Zakaj torej ostajati na mrtvi točki? Pa naj bo to brezupnost v iskanju službe, sreče v partnerstvu ali pri vsakodnevnih malenkostih. Vse prevečkrat ljudje iščejo rešitve zunaj sebe in pričakujejo, da če bodo dovolj iskali, jih bodo naposled tudi (trajno) našli. Pa se zdi, kot da se tako rade vedno znova izmuznejo iz rok. Razumljivo, saj iščejo iz napačnega konca.
Začeti je treba tam, kjer se sploh da resnično kaj narediti. Edina sprememba, ki jo lahko v življenju naredimo, je namreč sprememba sebe. Druge pa pustimo, naj živijo po svoje, saj bi sami zase morali najbolje vedeti, kako.
Kako torej prebroditi krizo, ki se zdi brezupna? Tako, da ne čakamo, da jo bodo premagali drugi, saj se bomo v tem primeru zelo načakali, ampak da sami naredim kak korak naprej, ob tem pa poskušamo odmisliti in pregnati strah, ki nas ovira, da bi zaživeli svobodno. Vse, kar je treba narediti, je sproti preskakovati ovire, ki nas omejujejo, vse drugo pa naj se zgodi sámo.
