Živimo v svetu, v katerem se nenehno prilagajamo mnenju drugih. »Si bodo mislili, da sem v tej obleki debela? Si mislijo, da ne bi smela vzeti še enega kosa peciva? Sodelavka gotovo misli, da sem nesposobna!« Opazujte se čez dan in presenečeni boste, kolikokrat podredite svoja dejanja domnevnemu ali izrečenemu mnenju okolice.
Tudi sama sem ponavljala isti vzorec: »Kaj si bodo mislili, narediti moram tako, da jim bo všeč in me bodo imeli radi!« Lani pa me je prijateljica, moja gurujka vseenosti, zdramila k razmišljanju. Povedala sem ji, da so sorodniki za hrbtom vihali nos nad mojo obleko na poroki in tem, da sem na slavju plesala. A me je ustavila z enim samim stavkom: »Pa kaj te briga, kaj si mislijo o tebi!« In prav ta 'briga te' je postal mantra, ki me je spremenila.
Kognitivni hipnoterapevti pravijo, da se samoopredelujemo glede na mnenja drugih, ki pa niso vedno ljudje, ki so nam blizu, lahko gre tudi za širšo okolico ali ljudi iz preteklosti. Je torej to smiselno? Zakaj bi štelo mnenje nekoga, ki ga ne boste nikoli več videli ali nima vloge v vašem življenju? Ali pa morda bolj šteje mnenje tistih, ki nas poznajo in nam želijo dobro?
A psihologi pravijo, da gre za povsem naraven proces. Vsaj 90 odstotkov časa ima namreč nadzor nad nami podzavest, ki že od pradavnine skrbi, da ne bomo prizadeti ali poškodovani. Narekuje nam pravila, kot je, da je mnenje drugih pomembno, da smo lahko del krdela, saj sami ne bi preživeli. To pomeni, da smo genetsko programirani, da nas skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, in nagnjeni k prilagajanju vedenja, da bi se vklopili.
Naš zavestni, logični, razumski del je aktiven le 10 odstotkov časa, večino časa pa smo na avtopilotu, ki ga vodijo čustva in nagoni. Tudi ko berete ta članek, vaša podzavest išče vzorec, povezuje besede z vašimi spomini. To pomeni, da niste več v realnem tu in zdaj. Ko vas skrbi, kaj si drugi mislijo o vas, prav tako niste v sedanjosti. Vaša podzavest je v stanju vzorčenja in odzivanja, ki se sproži ob najdenih spominih. Ko vas npr. skrbi nastop, se mož-
gani povezujejo s trenutkom, ko ste se kot otrok počutili neumno. Naloga podzavesti je, da vas zaščiti pred prizadetostjo, in ko najde vzorec, pošlje povratni signal. Želi vas zaščititi pred podobno situacijo kot v otroštvu. Tako otrpnete, se začnete potiti ali bi najraje ušli.
Pot k vseenosti
Priznam, 'briga me' terja čas, da ga ponotranjimo. Ne gre za vprašanje samozavesti, ampak postavljanje meja – ne drugim, sebi, saj si ti tisti, ki teče začarani krog. Če veš, da ne delaš ničesar narobe, da si na pravi poti, da te podpira okolica, ki ti kaj pomeni, potem so nekonstruktivna mnenja in opravljanja drugih samo nepomemben plevel na tvojem travniku. Vprašajte se: Ali je res pomembno za moje življenje, kaj si misli ta oseba, če sem sama prepričana o svoji poti in dejanjih?
Hkrati vsi živimo v lastni resničnosti. Stvari vidimo in čutimo na različen način. Tudi na situacije se odzivamo različno. In če živimo v svojem mehurčku, lahko vse zunanje impulze preprosto odbijemo, preden vstopijo v našo glavo. »Je to moje? Je konstruktivno? Ne? Hvala in nasvidenje!« Ko torej pomislite, kaj si misli nekdo, ki vas čudno pogleda, se lahko zavedate, da je na delu podzavest, ki se odzove in poskuša razumeti, kaj bi lahko storili narobe in katere ukrepe morate sprejeti, da se izognete grožnji. V trenutku, ko spoznate, da se vam to dogaja, se lahko ustavite in se ne zapletete v klobčič premlevanja dogodka.
In navsezadnje sta tu še dve dejstvi. Prvo je, da vsi kaj zafrknemo. Zato se ne gnjavite, če se to zgodi. Stvar je šla mimo, drugič se boste bolj potrudili. In drugič – ni treba, da ste vsem všeč, saj niste božična jelka. Verjetno ste v življenju že našli krog ljudi, ki vas podpirajo, sprejemajo takšne, kot ste, vam pomagajo. Zakaj bi se morali torej truditi, da bi vas vzljubil tudi ves preostali svet? Če v restavraciji naročite jedi, ki so vam všeč, ne pa tistih, ki jih ne marate, se lahko osredotočite tudi na ljudi, s katerimi ste si 'všeč', in se prav nič ne obremenjujete s preostalim na jedilniku. Pod črto je življenje vaše, ne njihovo.
Ukvarjanje
z drugimi nam škodi Možgani so kot računalnik. Shranjujejo podatke in počasneje delujejo, če odprete več programov. Tako se vaše lastne misli borijo za prostor v njih, če jih zapolnjujejo vaše reakcije na stvari okoli vas. Če vas skrbi, kaj si drugi ljudje mislijo, nimate prostora za svoje misli, kar vodi do neželenih učinkov, kot so pozabljivost, večja čustvenost, odlašanje itd. Ne gre vedno za vas Mislite, da ste res tako pomembni, da se vsi v sobi ukvarjajo z vami? Ker ne znate brati misli, ne morete predpostavljati, kaj si mislijo. Najverjetneje sploh ni povezano z vami. Zato nehajte predpostavljati in se obremenjevati s tem! |
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«