Z lastnostmi, s kakršnimi se ponaša kvinoja, se lahko pohvali le malo rastlin. Je izjemno odporna proti neprijaznim vremenskim razmeram, uspeva v slanih tleh slabše kakovosti, na visokih nadmorskih višinah in ob izjemno nizkih temperaturah, kar pomeni, da jo je mogoče gojiti tudi tam, kjer druge rastline ne uspevajo. Hkrati se ponaša z izjemno prehransko močjo: bogata je z beljakovinami, minerali, vitamini in ima odlično razmerje aminokislin.
Skoraj pozabljena
Kvinojo so sprva gojile stare civilizacije Inkov. Zanje je bila to sveta rastlina, zato so jo pred približno 500 leti španski osvajalci poskušali iztrebiti, saj so jo omejene civilizacije uporabljale v verskih obredih pri čaščenju svojih božanstev.
Veličastna vrnitev
V sodobni prehrani se vse bolj uveljavlja, zaradi svojih zdravilnih učinkovin in bogate sestave pa bo kaj lahko postala žitarica prihodnosti. Res je nekoliko grenkega okusa, vendar je strokovnjakom z gensko manipulacijo uspelo omiliti naravno grenčino tega žita.
Botanik Mark Tester z znanstvenotehnološkega inštituta v Savdski Arabiji je iz nje izločil gen, ki povzroča nastajanje saponinov, kemičnih snovi, ki ji zagotavljajo grenak okus. To omogoča pridelavo kvinoje slajšega okusa.
»Kvinoja je neupravičeno zapostavljena,« je za časopis Nature povedal Tester. »Ima izjemno hranilno vrednost, je brez glutena, bogata je z beljakovinami, minerali in vitamini ter se ponaša z izjemnim razmerjem aminokislin, kar je sicer dokaj neobičajno za žita,« je dodal.
Kako jo uporabljati?
Na enak način kot riž ali pšenico. Skuhana lahko služi kot samostojen obrok, iz nje je mogoče izdelovati testenine, lahko je dodatek juham, užitna je v obliki kosmičev za zajtrk, iz nje je mogoče fermentirati pivo. Dandanes je, globalno gledano, še vedno v manjšini ter jo gojijo predvsem v Peruju in Boliviji. S trendi zdrave prehrane pa upravičeno vse bolj priljubljena postaja tudi na Zahodu.
